Literarnozgodovinske, literarnoteoretične in metodološke raziskave

Program usmerjata dve vodilni perspektivi: po eni strani gre za temeljne lastnosti literature, njen način obstoja, vrste in oblike, funkcije, recepcijo in vrednost; po drugi strani je težišče na slovenski literaturi in literarni vedi ter njunih estetskih, kulturnih in zgodovinskih kontekstih.

Raziskave starejše slovenske književnosti so usmerjene v znanstvene izdaje slovstvenih besedil in dokumentarnega gradiva, ki preverjajo dotedanje ugotovitve o njih ter s tem odpirajo možnosti za nadaljnje večdisciplinarno raziskovanje. Ob delu za Zoisovo korespondenco bosta v ospredju slovstveni in filološki opus Marka Pohlina ter Škofjeloški pasijon, osrednje besedilo starejše slovenske dramatike.

Na področju novejše slovenske književnosti bodo obravnavani predvsem pojavi, ki še niso bili ustrezno prikazani ali so potrebni nove osvetljave oziroma prevrednotenja. Predvidena težišča so ljubezensko pesništvo, avtobiografski in spominski spisi ter mladinska književnost.

Na področju primerjalne literarne zgodovine načrtujemo posege v sklopa romantike (s težiščem na avtoreferencialnosti poezije, samorazumevanju pesniškega poklica in oblikovanju avtorske funkcije) in modernizma (s poudarkom na recepciji v slovenski literarni vedi in kritiki in prodoru v slovensko poezijo in prozo) ter nekaj ožjih specialnih raziskav.

Na področju literarne teorije je predviden sistematičen pregled novejših območij, pri katerem bodo dognanja kritičnega pretresa osrednjih problemov (mdr. literarnost, funkcije literature, literatura in medijski sistemi, teorija teksta, zvrstnost literarnih tekstov, tema, stil) strnjena pod vodilnim vidikom literarnega diskurza.

Na področje epistemologije in metodologije literarne vede sodi obravnava glavnih koncepcij literarne vede na Slovenskem, ki bodo prikazane v zgodovinsko-razvojnem zaporedju in v razmerjih do ustreznih evropskih pojavov. Poleg tega se bo končala raziskava literarnega vrednotenja v slovenski književnosti z zadnjo fazo, ki zajema čas od konca 18. do srede 19. stoletja. Obravnavane bodo empirične in sistemskoteoretične metode v literarni vedi; preskušene bodo možnosti njihove aplikacije na nekaj izbranih primerih iz slovenskega literarno-kulturnega življenja.

Nabor metod je usklajen z značilnostmi izbranih predmetnih področij in predvidenimi cilji.

Pri pripravljanju znanstvenih izdaj so v rabi filološko-historične in tekstno-kritične metode. Poleg njih zahteva delo z računalniško tehnologijo razvoj novih metod in usklajevanje s tradicionalnimi, pa tudi načelen premislek v luči sodobnih teoretičnih pogledov na bistvo in funkcije literature. Pretežno literarnozgodovinske raziskave izhajajo od empiričnega eruiranja gradiva in so usmerjene v rekonstrukcijo razvojnih procesov. Pri obravnavi starejših, funkcionalnih slovstvenih del je potrebno sodelovanje z drugimi filološko zgodovinskimi vedami; obravnava novejše, umetniške literature se opira predvsem na literarnoteoretične, estetske in primerjalnozgodovinske metode. Pretežno literarnoteoretične raziskave posegajo po tematski, motivni, stilni, vrstno-zvrstni, recepcijski analizi ter interpretaciji. Epistemološko-metodološke raziskave uporabljajo terminološko in pojmovno analizo, filozofsko-logičen in ideološko-kritičen pretres ter duhovnozgodovinsko rekonstrukcijo.

Izmed pojmovne aparature, ki jo je postavil v ospredje razvoj humanistike v zadnjih desetletjih, bodo uporabljene metode poststrukturalistične dekonstrukcije, semiotike, kulturnih študij, novega historizma, empirično- in sistemskoteoretične smeri.

Izvajanje raziskav spremljata kritična avtorefleksija in razvoj hermenevtične spoznavne zavesti.

Pri znatnem delu raziskav v sklopu programa so udeleženi zunanji sodelavci-specialisti. Za uspešno izvajanje programa je nepogrešljiva infrastrukturna podpora, zlasti dokumentacijske zbirke Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ter računalniška mreža ZRC SAZU.