Začetki slovenske posvetne dramatike in gledališča (1670‒1848)

Projekt »Začetki slovenske posvetne dramatike in gledališča (1670‒1848)« želi preseči tradicionalno osredotočenost slovenske literarne vede na Micko in Matička. Dosedanjo izčrpno vednost o teh dveh osrednjih delih starejše slovenske posvetne dramatike in gledališča želi v večji meri dopolniti in povezati z že znanimi, predvsem pa z načrtno pridobljenimi novimi podatki o drugih tovrstnih besedilih in uprizoritvah. Projekt zato predlaga (kot prvi glavni cilj) sistematično raziskavo vseh del slovenske posvetne dramatike med letoma 1670 in 1848 ne glede na njihovo dokončanost, izdajo, izvirnost, vsebino, slog, zvrst, uprizoritev, občinstvo in vplivnost. Dela bodo obravnavana v kontekstu dob, v katerih so nastala, ne v perspektivi poznejših dob, kar pomeni, da bodo sodelavci projekta posebej pozorni na njihove medsebojne povezave, povezave s slovensko versko dramatiko in gledališčem, z lokalno latinsko, nemško in italijansko dramatiko in gledališčem, pa tudi z drugimi zgledi iz evropskih književnosti.

Prednost bodo imele popolnoma neraziskane in manj raziskane teme. Projekt se bo posebej pozorno posvetil delom, ki so se ohranila v rokopisih (nekatera le fragmentarno) ter do danes niso dočakala kritične objave in obširnejših raziskav. Med njimi so Japljev prevod Metastasieve melodrame Artaserse (okoli 1775), Muretova poučna igra Pogovor o pijači in točenju vina (1791), Kopitarjev prevod Kotzebuejeve igre Der Hahnenschlag (1803) in Levičnikov prevod Schillerjeve tragedije Die Jungfrau von Orleans (1842). Drugo skupino raziskovalnih tem bodo sestavljali vplivi, ki jim slovenska literarna veda doslej ni posvečala pozornosti, na primer vpliv jezuitskega šolskega gledališča v latinščini na slovenske dramatike poznega 18. stoletja (Japlja, Deva in Linharta), vpliv Mozartove opere Le nozze di Figaro na načrtovanje uprizoritve Matička s scensko glasbo Janeza Krstnika Novaka, vpliv jezuitskega verskega gledališča v slovenščini na koroškega ljudskega dramatika Andreja Šusterja Drabosnjaka na začetku 19. stoletja ter vpliv nemške romantične in bidermajerske dramatike, zlasti Schillerja, na slovenske dramatike v predmarčni dobi. Sodelavci projekta se bodo ukvarjali tudi z vprašanji, ki so si jih zastavljali že starejši raziskovalci, vendar nanje niso dokončno odgovorili, na primer: zakaj je hrvaški grof Fran Krsto Frankopan za prevod Molièrove komedije George Dandin (okoli 1670) izbral (narečno obarvano) slovenščino, ali je Japelj s prevodom Artasersa načrtoval prvo slovensko opero, ali je bila Devova Opereta (1780) uprizorjena vsaj pred izbranim občinstvom, ali Matiček ni smel na oder zaradi cenzure in ali je Andrej Smole s pesnikom Francetom Prešernom pred letom 1840 načrtoval slovenske gledališke predstave. Posebne raziskovalne pozornosti bodo deležne ženske, ki so začele tudi v tukajšnje posvetno gledališče – v nasprotju s prakso verskega gledališča – stopati kot organizatorke (Theresa Bartolini, žena impresarija Giuseppa Bartolinija), igralke (Jožefina Linhart v uprizoritvi Micke in kmečke igralke v Drabosnjakovih predstavah), pevke (Elena Rosa, poročena Palmini), avtorice (Charlotte Birch-Pfeiffer in Johanna Franul von Weißenthurn, katerih dela so uprizarjali v Ljubljani) in poznavalke (dame iz družine Zois).

Na podlagi rezultatov omenjenih raziskav bo mogoča (kot drugi glavni cilj) končna sinteza projekta, ki bo v primerjavi s starejšimi raziskavami, osredotočenimi na Linharta, razkrila bolj heterogene začetke in s tem predstavila natančnejšo podobo prvega obdobja slovenske posvetne dramatike in gledališča: različne žanre (libreto za obliko opera seria in festa teatrale, veseloigra, komedija, poučna igra in tragedija), občinstva (npr. plemiško pri Devu, mestno pri Kopitarju, kmečko pri Muretu in Drabosnjaku), zglede (iz italijanske, nemške in francoske književnosti), vplive (npr. lokalno gledališče v latinščini, italijanščini in nemščini), načine (prevod, predelava in izvirno delo) in namene ustvarjanja (npr. zabava pri Frankopanu, uveljavljanje slovenščine v javnem življenju pri Linhartu in Smoletu, moralna vzgoja pri Muretu). Glavna cilja projekta sta torejsistematična raziskava in celovita predstavitev začetkov slovenske posvetne dramatike med letoma 1670 in 1848, s poudarkom na doslej neraziskanih in manj raziskanih delih in temah.

Opis realizacije 

Projekt bo izveden v treh delovnih sklopih: 1. Raziskave; 2. Objave; 3. Predavanje in koncert; 4. Vodstvo po Ljubljani.

1. RAZISKAVE

Sodelavci projekta bodo svoje raziskave začeli s preverjanjem izhodiščne teze, da sta se dramatika in gledališče v zgodnjem novem veku uvrščala med tiste literarne in kulturne sfere, ki jih je slovenščina osvajala najteže in najdlje. Veliko prej, najpozneje na začetku 17. stoletja, je namreč slovenščina prodrla v versko gledališče, ki je bilo namenjeno najširšim slojem prebivalstva in je zato uporabljalo tudi (marsikje celo predvsem) ljudski jezik. Občinstvo posvetnih gledaliških predstav in bralstvo posvetnih dram pa so večinoma sestavljali člani kozmopolitske družbene elite, ki je bila kakor kjerkoli drugje v Svetem rimskem cesarstvu vajena uživati v delih, napisanih sprva v latinskem, pozneje pa vedno bolj v italijanskem in nemškem jeziku. Tovrstno gledališče s spremljajočimi knjižnimi izdajami se je razvijalo predvsem s šolskimi predstavami v jezuitskih kolegijih ter z gostovanji italijanskih in nemških gledaliških skupin v večjih mestih. V teh okoliščinah je pozno in počasi steklo prevajanje uveljavljenih del evropske dramatike v slovenščino, ki je pripeljalo do prvih posvetnih gledaliških predstav v slovenščini, skoraj sočasno pa so začela nastajati tudi prva izvirna posvetna dramska dela v slovenščini.

Frankopanov prevod Molièrove komedije George Dandin

Najstarejše delo, ki ga bodo sodelavci projekta preučili, je napisal grof Fran Krsto Frankopan (1643‒1671). Poliglotski hrvaški plemič je leta 1669 ali 1670 iz francoščine v narečno obarvano slovenščino prevedel prve tri prizore in začetek četrtega prizora komedije George Dandin, kar je najstarejši prevod Molièrovega dela v slovanskem svetu. Frankopan je zgodbo o premožnem kmetu in njegovi soprogi višjega rodu prestavil v slovensko okolje blizu meje s Hrvaško (ženin ljubimec je Hrvat, njegov služabnik je Kranjec, ženina starša imata nemški priimek). Osebam je dal domača imena ali imena, ki nakazujejo njihovo vlogo, njihov govor pa je prilagodil lokalnemu pogovornemu jeziku. Sodelavci projekta bodo preverjali različne interpretacije Frankopanove izbire slovenščine: nekateri raziskovalci so domnevali, da se je prevajalec za slovenščino odločil zaradi humorističnega učinkovanja, drugi pa, da je bila slovenščina v 17. stoletju v plemiškem okolju še dovolj upoštevana, da se je zdela primerna za višje slogovne lege. V zvezi s tem bo treba odgovoriti na vprašanje, ali primer nakazuje možnost, da bi lahko tedaj slovenščina v okviru večjezične plemiške kulture, čeprav v omejenem obsegu, prodrla v komedijo.

Vpliv jezuitskega gledališča na slovenske dramatike poznega 18. stoletja 

Razmeroma dolga in kontinuirana tradicija jezuitskih gledaliških predstav v več mestih (npr. v Ljubljani, Celovcu, Gorici in Trstu) je gotovo prispevala k zorenju lokalnih igralcev in publike, k oblikovanju njihovega dramskega okusa in postavljanju temelja za nadaljnji razvoj gledališča, tudi v slovenščini. V vlogi igralcev so se namreč znašli predvsem domačini, pa tudi pisci predstav in režiserji so bili večkrat domači patri. Doslej ni bilo raziskano, kako je jezuitsko gledališče vplivalo na slovenske dramatike Antona Feliksa Deva, Jurija Japlja in Antona Tomaža Linharta, ki so vsi obiskovali jezuitsko gimnazijo v Ljubljani. Sodelavci projekta bodo skušali ugotoviti, kakšne in kako obsežne drame so uprizarjali jezuiti v času njihovega šolanja (1744–1752, 1755‒1762, 1767–1773). Med drugim bodo preučili letopis ljubljanskega jezuitskega kolegija (Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani), ki kaže, da so tamkajšnji jezuiti pri gledališču vztrajali ‒ kljub prepovedi Marije Terezije iz leta 1761 – do razpusta reda leta 1773. Sodelavce bo zanimala vloga slovenščine (in deloma nemščine), saj so tedaj ljudski jeziki prodirali tudi v jezuitsko gledališče, ki je bilo sprva povsem latinsko, pa tudi vpliv antične dramatike, ki je bila vključena v šolski proces. Prav tako se bo projekt dotaknil približevanja jezuitskih predstav (z glasbeno spremljavo) tedaj nadvse priljubljeni operi. Raziskovalna domneva projekta je, da ni naključje, da so med pionirji slovenske posvetne dramatike ravno trije dijaki jezuitskega kolegija v Ljubljani. Preverjena bo tudi možnost njihovega srečevanja z jezuitskim gledališčem zunaj Kranjske (Dev bi bil lahko jezuitsko gledališče obiskal na Dunaju, Japelj pa v Gradcu in Trstu).

Vpliv italijanskega gledališča na slovenske dramatike poznega 18. stoletja

V 18. stoletju se je gledališka javnost navdušila nad opero, ki je zasenčila zgolj govorjeno dramo. Zato ni nenavadno, da so v Ljubljani prvi vzgibi za dramske prevode in gledališke stvaritve v slovenščini (in tudi v nemščini) prišli iz opere: opera seria (Japljev prevod Metastasievega Artasersa in Devova Opereta) in opera buffa (Linhartovi in Zoisovi prevodi arij ter Linhartov Matiček). Provenienca izvirnih besedil, ki so jih imeli pred seboj prevajalci, je bila doslej v veliki meri neraziskana. Sodelavci projekta bodo analizirali izbrane italijanske librete in skušali poiskati izvirna besedila. Prav tako bodo skušali odkriti relevantne uglasbitve, ki bi utegnile navdihniti prevajalce. Tako bi lahko slovenska besedila povezali z glasbeno spremljavo, kakršna je bila zanje zamišljena. Raziskave bodo zajele gostujoče italijanske operne predstave, potujoče impresarije (G. Bustelli, G. Pecis, P. Rosa, P. A. Maschietti, E. Schikaneder), dnevnike Karla von Zinzendorfa in glasbeno mecenstvo družine Zois (Jožef Zois, brat Linhartovega mecena Žige Zoisa in mož ljubiteljske glasbenice Katharine Auenbrugger, je bil povezan z nekaterimi najslavnejšimi skladatelji tistega časa, tudi Salierijem in Mozartom). Med drugim bomo pokazali, da je bila Mozartova opera Le nozze di Figaro najbrž eden od zgledov za Matička, vsekakor pa glavni zgled za scensko glasbo, ki jo je za Matička okoli leta 1790 napisal Janez Krstnik Novak.

Japljev prevod Metastasieve melodrame Artaserse

Italijanska opera je spodbudila ambiciozen preizkus slovenščine v zvrsti tragedije oziroma žanru opera seria: tajnik ljubljanskega škofa Jurij Japelj (1744‒1807) je začel najbrž okoli leta 1775 prevajati melodramo Artaserse Pietra Metastasia. Dosedanji raziskovalci so na podlagi ohranjenega rokopisa domnevali, da je Japelj prevedel dobro polovico melodrame. Sodelavci projekta bodo dokazali, da je rokopis ohranjen fragmentarno, zato ni izključeno, da je prvotno obsegal celoten prevod. Prav tako bodo poskusili najti izdajo oziroma verzijo, po kateri je prevajal Japelj, saj doslej še ni bila identificirana. Glavna pozornost bo namenjena okoliščinam nastanka prevoda: Japlja ni zanimalo samó besedilo, saj ga je v skladu z izvirnikom strukturiral kot melodramo in podnaslovil: »Pevska igra al Opera«. Vse kaže, da je vsaj premišljeval o uglasbitvi in uprizoritvi prve slovenske opere. Razmere sicer temu še niso bile naklonjene, saj je takšen načrt zahteval novo uglasbitev, sposobne domače pevce in velikodušnega mecena, na primer škofa ali Japljevega prijatelja Zoisa. Kljub temu bo obravnavana možnost, da je bila melodrama uprizorjena v skromnejši bralni ali koncertni izvedbi in v zasebni družbi.

Devova Opereta

V isti smeri kakor Japelj, z zgledovanjem po italijanski operi, je nekaj let pozneje nadaljeval Anton Feliks Dev (1732‒1786), redovnik v samostanu bosonogih avguštincev v Ljubljani. Sodelavci bodo preučili možnost, da je bil seznanjen s prevodom Artasersa, saj je Japlja poznal in z njim sodeloval. Dev je delo Opereta, prvo zaključeno posvetno dramsko besedilo v slovenščini, objavil leta 1780 v pesniškem zborniku Pisanice. Gre za besedilo za (kratko) opero oziroma operno obliko festa teatrale, ki je bila namenjena proslavljanju pomembnega dogodka v mitološko-alegorični preobleki, v tem primeru počastitvi imenovanja grofa Lamberga za kranjskega deželnega glavarja. V Devovem delu tri nimfe na otoku Rodos sprejmejo za svojega gospodarja dobrotljivega boga Belina (Apolona), kot nasilnega trinoga pa zavrnejo božanstvo Burjo, ki grozi naravi z opustošenjem. Čeprav gre po dosedanjih raziskavah za izvirno delo, bodo sodelavci projekta skušali identificirati konkretne italijanske zglede, po katerih se je ravnal Dev. Viri ne poročajo o uprizoritvi, vendar bo obravnavana tudi ta možnost: Opereto je namreč uglasbil kamniški organist in učitelj Jakob Frančišek Zupan. Predstava bi bila lahko izpeljana pred izbranim občinstvom v manjši dvorani, morda ob slavnostnem obedu.

Linhartov prevod oziroma predelava Richterjeve veseloigre Die Feldmühle (Županova Micka) in Beaumarchaiseve komedije La Folle Journée ou le Mariage de Figaro (Matiček se ženi)

Anton Tomaž Linhart (1756‒1795) s svojima igrama Županova Micka (natisnjena in uprizorjena 1789) in Matiček se ženi (natisnjena 1790, uprizorjena 1848) upravičeno velja za začetnika slovenskega posvetnega gledališča. Literarna in gledališka stroka sta doslej podrobno preučili genezo, strukturo, uprizoritve in recepcijo obeh del. Besedili sta bili deležni tudi pozornosti prevajalske stroke, saj gre za prevoda oziroma adaptaciji veseloigre Josepha Richterja Die Feldmühle in Beaumarchaiseve komedije La Folle Journée ou le Mariage de Figaro. Projektna raziskava bo na podlagi novejših spoznanj pokazala, v kolikšni meri sta obe igri zares izvirni: posebej v primeru Matička gre zaradi velikega števila sprememb za kompleksno vprašanje. V nadaljevanju se bodo sodelavci osredotočili na doslej manj raziskano vprašanje, kakšen vpliv je imela na obe besedili cenzura. Micka in Matiček sta namreč nastajala že v času, ko je strah aristokratskih elit pred francosko revolucijo stopnjeval čuječnost monarhičnih cenzur. Drami sta morali najprej pridobiti dovoljenje za tisk, za uprizoritev pa še posebno dovoljenje, saj je bilo gledališče deležno strožjega nadzora oblasti. Zlasti problematični Figaro je utegnil biti ključni vzrok, da je Matiček na odru zaživel šele v letu marčne revolucije.

Muretova poučna igra Pogovor o pijači in točenju vina

Do danes je ostala v strokovni literaturi z izjemo ene razprave spregledana poučna igra Pogovor o pijači in točenju vina, ki jo je leta 1791 napisal kranjski duhovnik Silvester Mure (1743‒1810). Igra, ki se je ohranila v rokopisu v Nadškofijskem arhivu Ljubljana, ni bila nikoli objavljena in uprizorjena. V njej skuša župnik štiri vaške alkoholike v razgibanih govornih situacijah preusmeriti na pot zmernosti in urejenosti. Sodelavci projekta se bodo osredotočili na protialkoholno sporočilo igre, ki ga bodo povezali s sočasnimi razsvetljenskimi idejami. Prav tako bodo raziskali okoliščine nastanka dela: Mure ni pripadal krogu ljubljanskih intelektualcev, ki so se s slovensko dramatiko ukvarjali do tedaj, morda pa ga je k pisanju spodbudila uprizoritev Županove Micke. Najbrž je načrtoval objavo, saj je delo dokončal v lepopisu. Sodelavci so v pripravah na projekt digitalizirali in opisali Muretov rokopis. V okviru projekta bodo pripravili diplomatični prepis (bralno inačico), celotno edicijo s študijami pa objavili v okviru elektronskih izdaj Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.

Kopitarjev prevod Kotzebuejeve igre Der Hahnenschlag (Tinček Petelinček)

Po Linhartovi smrti se je baron Zois odločil za nov gledališki poskus: za prevod je izbral povsem novo verzificirano enodejanko Der Hahnenschlag Augusta von Kotzebueja. Delo je pod naslovom Tinček Petelinček v prozni obliki prevedel Zoisov tajnik Jernej Kopitar (1780‒1844), pesnik Valentin Vodnik (1758‒1819) pa je v verzih povzel sklepni del, ki je bil namenjen petju. Poleti 1803 so mladinski ljubiteljski igralci, najbrž iz Zoisove družine, igro izvedli v Stanovskem gledališču v Ljubljani. Prevod, ki je ostal v rokopisu, je danes z izjemo sklepnih verzov izgubljen. Sodelavci projekta bodo skušali kljub temu z raziskovanjem virov, ki poročajo o uprizoritvi, pridobiti čim več podatkov o delu. Vse kaže, da se je zdela Zoisu igra zelo primerna, ker je bila kratka (namenjena predvsem ljubiteljskim uprizoritvam), vsebinsko všečna (s sentimentalno ljubezensko in družinsko zgodbo), za cenzuro neproblematična (brez politično in moralno spornih mest), kljub temu pa aktualistična, saj je omenjala opustošenje v Nemčiji, ki so ga povzročale stalne vojne med Francijo in zaveznicami. Uprizoritev je bila očitno uspešna, saj je začel Vodnik 1808 prevajati še eno Kotzebuejevo dramo, veseloigro Die deutschen Kleinstädter. Po poročilih je dokončal prevod vsaj dveh dejanj, potem pa delo odložil.

Drabosnjakove igre

Dosedanje raziskave slovenske posvetne dramatike in gledališča so največkrat izpuščale igre koroškega ljudskega pisatelja Andreja Šusterja Drabosnjaka (1768–1825) iz prvih desetletij 19. stoletja. Projekt jih namerava – kot prehod med versko in posvetno dramatiko – vključiti v svoje raziskave: po vsebini so bile sicer res religiozne, vendar je bilo njihovo uprizarjanje neodvisno od cerkvene organizacije. Uprizarjali so jih na vasi, v večjih hišah ali skednjih, izvajali so jih kmečki igralci, t. i. igralske družine. Drabosnjak je v rokopisih objavil več dramskih besedil, od katerih so se ohranila tri, med njimi pastirska igra Girten spil iz Kostanj nad Vrbskim jezerom in Igra od zgublaniga sina. Starejša literarna zgodovina je sklepala, da je Drabosnjak drame prirejal po starejših vzorih, vendar naj bi bil pri tem precej izviren. Sodelavci projekta bodo po skoraj sto letih to domnevo preverili na podlagi veliko večje vednosti o besedilnem kontekstu poznega baroka in njegovih podaljškov v 19. stoletje. Delovna hipoteza bo, da je Drabosnjak v večji meri zajemal iz starejših rokopisnih besedil, tudi iz jezuitske dramatike (Kapelski pasijon). Poleg tega bodo raziskovalci na podlagi analiz Drabosnjakovega jezika preučili tri še neraziskane aspekte njegove dramatike: povezave s sorodno nemško dramsko produkcijo; prilagojenost koroškoslovenskemu naslovniku; povezave z osrednjeslovenskim jezikovnim prostorom. Posebna pozornost bo posvečena značilnosti, ki je Drabosnjakovo gledališče povezovala s posvetnim: v nasprotju z baročnim verskim gledališčem so ženske vloge v predstavah igrale ženske. 

Smoletov prevod Garrickove komedije The Guardian (Varh) in poskus oživitve slovenskega gledališča v predmarčni dobi

Obdobje med prvo izvedbo Micke (1789) in uprizoritvami Micke in Matička v letu 1848 velja za krizo slovenskega gledališča, ki so jo prekinjali le občasna raba slovenščine pri nastopih gostujočih gledaliških skupin, Drabosnjakovo gledališče na Koroškem in izvedba Tinčka Petelinčka. Nekaj dejstev pa kaže, da je treba poskuse oživitve slovenskega gledališča še pred letom 1848 iskati v krogu pesnika Franceta Prešerna. Andrej Smole (1800–1840), dedič premožne trgovsko-gostilničarske družine, literarno razgledani zbiratelj ljudskih pesmi in urednik, je leta 1840 skupaj s Prešernom pri ljubljanskem tiskarju Jožefu Blazniku poskrbel za drugo knjižno izdajo Matička. Pri istem založniku je istega leta natisnil svoj prevod komedije The Guardian (Varh) Davida Garricka. Pod naslovom Norenje sreče je prevedel še komedijo Fortune’s Frolic Tilla Allinghama, vendar mu prevoda pred smrtjo ni uspelo objaviti (rokopis je izgubljen). Sodelavci projekta bodo primerjali Linhartov in Smoletov način prevajanja (ki je bil zvestejši izvirniku). Glede na to, da je Prešeren razmišljal o metrumu, primernem za »kranjsko tragedijo«, bo natančno raziskano še, ali so v Prešernovem krogu snovali tudi mnogovrsten dramski repertoar za slovenske uprizoritve (izvirniki in prevodi, komedija in tragedija).

Veselov in Levičnikov prevod Schillerjeve tragedije Die Jungfrau von Orleans (Divica Orleanska oziroma Orljanska divica)

V predmarčni dobi je več literatov prevajalo nemške in angleške ter pisalo izvirne slovenske drame, vendar ni nobena od njih prišla na oder. Izvirna dramska dela, ki sta jih v slovenščini napisala koroški duhovnik Matija Schneider in štajerski duhovnik Davorin Trstenjak, se niso ohranila. Sodelavci projekta se bodo zato osredotočili na dva ohranjena prevoda Schillerjeve tragedije Die Jungfrau von Orleans. Analizirali bodo (doslej še ne ustrezno ovrednoteni) prevod Jovana Vesela Koseskega (1798‒1884), ki je bil pod naslovom Divica Orleanska objavljen leta 1848, se posvetili njegovemu metrumu, hkrati pa raziskali širšo recepcijo te Schillerjeve drame na Slovenskem (dobro jo je poznal tudi France Prešeren, ki se je po njej zgledoval v pesnitvi Krst pri Savici). Raziskave bodo zajele prevod istega Schillerjevega dela Jerneja Levičnika (1808–1883), ki je ostal v rokopisu in veljal za izgubljenega, vendar ga je v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto pred kratkim odkrila Monika Deželak Trojar, članica projektne skupine. Raziskovalci bodo preučili doslej neznane okoliščine nastanka prevoda in njegove značilnosti: vse kaže, da se je Levičnik dela lotil na Prešernovo pobudo, da je pesniku leta 1840 poslal v branje prevod prologa in prvega dejanja, da je prevod pod naslovom Orljanska divica dokončal leta 1842, končno redakcijo pa opravil leta 1858.

Vpliv nemškega gledališča v predmarčni dobi

V raziskavah slovenske dramatike v predmarčni dobi se bodo sodelavci projekta ukvarjali tudi z vplivom sočasnega nemškega gledališča na Slovenskem, o katerem še nimamo celostne študije. Gledališča, v katerih so uprizarjali večinoma predstave v nemškem jeziku, so bila v Ljubljani, Mariboru in Celju. Dejstvo je, da so tamkajšnje predstave zaznamovale okus publike, ki je zahajala v gledališče. Projekt bo v ospredje raziskav postavil ljubljansko Stanovsko gledališče. Raziskovalci bodo gledališki repertoar rekonstruirali na podlagi arhivskega gradiva (Arhiv Republike Slovenije), sočasnih korespondenc (npr. barona Erberga) in t. i. gledaliških žurnalov  (Theaterjournale), ki so jih na začetku ali koncu posamezne gledališke sezone dali natisniti šepetalci ali drugo gledališko osebje (Narodni muzej Slovenije, Narodna in univerzitetna knjižnica). Analizo bodo dopolnile kritike gledaliških predstav, ki jih je v Illyrisches Blatt, literarni prilogi časopisa Laibacher Zeitung, objavljal predvsem kranjski literat Leopold Kordesch. Ta se je že sredi 19. stoletja zavzemal za ustanovitev slovenskega nacionalnega odra. V Ljubljani so med drugim uprizarjali dela Shakespearja, Lessinga, Schillerja, Dumasa, Kotzebueja, Bauernfelda, Nestroyja, Grillparzerja, pa tudi uspešnice Charlotte Birch-Pfeiffer in Johanne Franul von Weißenthurn. 

2. OBJAVE

Člani projektne skupine bodo rezultate naštetih raziskav objavljali sproti, na več ravneh in za raznovrstno javnost:

• Preliminarna predstavitev raziskovalnih rezultatov bo v obliki simpozija, ki ga bo za slovensko strokovno in splošno javnost v Ljubljani organiziral vodja projekta.
• Končni rezultati posameznih raziskav bodo mednarodni strokovni javnosti predstavljeni v 10 člankih v angleškem jeziku v tematski številki mednarodne revije. Številko, posvečeno projektni tematiki, bo uredil vodja projekta.
• Člani projektne skupine bodo svoje raziskave predstavili tudi v drugih publikacijah: v člankih (vsaj 5) v slovenskih in tujih znanstvenih revijah ter v poglavjih (vsaj 5) v slovenskih in tujih znanstvenih monografijah.
• Objavljeni bosta kritični izdaji dveh doslej neobjavljenih slovenskih dramskih del: Japljevega prevoda Artasersa in Muretove poučne igre Pogovor o pijači in točenju vina. Izdaji bosta obsegali faksimile, prepis in študijo.
• Sinteza projektnih rezultatov bo objavljena v znanstveni monografiji v slovenščini (delovni naslov: Začetki slovenske posvetne dramatike in gledališča), ki jo bo uredil vodja projekta in bo izšla v zbirki Apes academicae pri Založbi ZRC.
• Za najširšo javnost bosta organizirana predavanje in koncert (gl. točko 3).
• Za najširšo javnost bo organizirano vodstvo po Ljubljani (gl. točko 4). 

3. PREDAVANJE IN KONCERT

V Atriju ZRC, osrednjem prireditvenem prostoru ZRC SAZU, bo projektna skupina organizirala predavanje in koncert, ki bosta zainteresirani javnosti predstavila, kakšne so bile prve posvetne gledališke predstave v slovenščini konec 18. in na začetku 19. stoletja oziroma kako bi bila najverjetneje uprizorjena slovenska dramska dela iz tega obdobja, če bi prišla na oder javnega gledališča. Predavanje in koncert se bosta osredotočila na najmanj znano in raziskano delo – prevod Artasersa. Predavanje in koncert bosta – če bodo dopuščala finančna sredstva – ponovljena v Trstu in Celovcu. V primeru nezadostnih sredstev bodo organizirane ponovitve vodstva po Ljubljani.

4. VODSTVO PO LJUBLJANI

Vodstvo po Ljubljani bo zainteresirani javnosti predstavilo danes malo znana mesta, povezana z začetki slovenske posvetne dramatike in gledališča, med drugim: Levstikov trg (kjer je stala jezuitska gimnazija z dvorano za gledališke predstave), Zoisova palača (kjer je živel Kopitar), Slovenska akademija znanosti in umetnosti (nekdanja deželna hiša, kjer so bile gledališke predstave pred dokončanjem Stanovskega gledališča in kjer je bil sedež cenzure, tudi gledališke), Slovenska filharmonija (kjer je stalo Stanovsko gledališče), Miklošičeva ulica (kjer je živel Vodnik), Ajdovščina (kjer sta živela Dev in Smole) in škofijski dvorec (kjer je služboval Japelj).