Freising in Slovani pod škofom Abrahamom: tekstološki pristop k misijonski in pastoralni dejavnosti med Karantanci v 10. stoletju

Karantanci so bili prvo slovansko ljudstvo, ki je sprejelo krščanstvo. Njihova spreobrnitev sega v 8. stoletje, sto let pred prihodom sv. Cirila in Metoda. Za razliko od svojih slovitih naslednikov bavarski misijonarji Karantancev niso zapustili za seboj slovstvenega korpusa liturgičnih in pastoralnih besedilih v ljudskem slovanskem jeziku. Edina jezikovna zapuščina bavarskih misijonarskih prizadevanj v Karantaniji so Brižinski spomeniki, tri kratka besedila o grehu, spovedi in pokori v sicer latinskem kodeksu iz 10. stoletja, ki ga je mogoče povezati s škofom Abrahamom iz Freisinga (957–994).

Zveza teh besedil z dejavnostjo freisinške škofije v času škofa Abrahama je že dolgo predmet znanstvenih spekulacij. Vendar raziskovanje freisinškega slovanskega misijona doslej ni seglo dosti dlje od minucioznih, vendar izoliranih raziskav omenjenih treh besedil v stari slovenščini. Nikoli ni bila sistematično izpeljana kontekstualizacija treh besedil tako znotraj samega rokopisa Clm 6426 kakor tudi v okviru bogate rokopisne dediščine freisinške škofije za časa škofa Abrahama. Raziskave so ostale filološke in jezikoslovne, kjer bi morale biti kulturnozgodovinske.

Namen projekta je narediti ta zamujeni korak in z etnografsko premišljeno analizo celotnega korpusa rokopisne freisinške dediščine iz 10. stoletja umestiti Brižinske spomenike v njihov dejanski kulturnozgodovinski kontekst.