Tretja knjiga Zbranega dela prinaša pripovedno prozo, ki jo je pisateljica objavila v dnevnem časopisju in revijalnem tisku med letoma 1904–1933. V tem obdobju je začela izhajati revija Domači prijatelj, ki jo je sama urejala. Druge objave iz tega obdobja najdemo v naslednjih časnikih in revijah: Ljubljanski zvon, Slovenski narod, Slovan, Prvi majnik, Rdeči prapor, Slovenska gospodinja in Slovenski ilustrovani tednik. V tretji knjigi je tako zbrana pozabljena, do pričujoče izdaje po časnikih in revijah raztresena, kratkoprozna ustvarjalnost Zofke Kveder, kar omogoča, da se seznanimo s pisateljičinim celotnim opusom kratke proze. Tako lahko dosežemo nova spoznanja o njenem umetniškem razvoju in okoliščinah, ki so vplivale na vsebino, obliko in izpovedno moč besedil. Zbrane pripovedi razkrivajo slogovni pluralizem in naslednje tematske stalnice v njenem ustvarjanju: avtobiografskost, ženske zgodbe, podobe iz vaškega življenja, pripovedi, ki prikazujejo urbano življenje, pripovedi z izseljensko tematiko in zgodbe iz balkanskih vojn.

Zofka Kveder je o svojem delu v eni izmed svojih pripovedi zapisala: »Pišem in nikoli nisem zadovoljna. Pišem in zdi se mi, kakor da bi metala vse v globoko brezno. Vse izgine, brez uspeha, brez sledu. Pišem, ker moram. Večkrat potrebujem denarja in pišem, ali brez volje. Čas hiti in jaz ne napišem ničesar, kar želim napisati. Ono najlepše mi propada. Čakam, da mi pride praznik, mir.« Kljub kritični distanci, ki jo je imela pisateljica do svojega dela, prav prve tri knjige Zbranega dela dokazujejo, da njena kratka pripovedna proza predstavlja enega izmed vrhuncev slovenske moderne.