Primerjalna književnost je bila v 20. stoletju osrednja literarnovedna disciplina: združevala je literarno teorijo, zgodovino, kritiko in interpretacijo, po drugi strani pa vzpostavljala komunikacijo z drugimi umetnostmi in humanističnimi ter družboslovnimi znanostmi. Zaradi svoje univerzalnosti je bila v drugi polovici 20. stoletja ena od osrednjih humanističnih ved, iz nje so nastale nove discipline, na primer prevodoslovje, velik del kulturnih in postkolonijalnih študij, teorije večkulturnosti ipd. Proti koncu 20. stoletja pa so te nove discipline na nekaterih področjih (zlasti v Združenih državah, delno tudi v Evropi) začele spodrivati primerjalno književnost, ki se je znašla v nekakšni krizi in si zato prizadeva za svojo vnovično utemeljitev in upravičenje. Knjiga analizira opisano dogajanje, skuša reflektirati vzroke zanj, predstavlja novejše poskuse legitimacije literarne vede nasploh in posebej primerjalne književnosti.

Knjiga si poleg tega prizadeva premisliti pojav »smrti literarne teorije« in aktualno usmerjenost v »kontekstualizacijo« literature; predstavlja najvitalnejše poskuse prenove primerjalne književnosti (sistemske in empirične študije, primerjalne kulturne študije, smer »literarni darvinizem«, koncept interliterarnosti idr.), skuša ugotoviti aktualno stanje v stroki (z vidika teorije in institucionalizacije) in začrtati vizijo primerjalne književnosti na začetku tretjega tisočletja.