Monografija Janez Trdina med zgodovino, literaturo in narodopisjem sledi najprej zgodovinskemu loku, ki Trdinovo delo umešča v časovne in prostorske koordinate (Granda, Jenčič, Hriberšek), zatem pa se loti jedrnih problemov, katerih temelji so v specifičnem Trdinovem razumevanju literature: pomembno je, da jih postavi v kontekst sodobnih sistemskih teorij o nastanku in evoluciji estetskega (literarnega) subsistema (Dović) in uveljavljanja konvencij, kjer se Trdinov delo izkaže kot svojevrstne mejnik. Hkrati nam ponuja nove komparativistične umestitve Trdinove avtobiografske proze v evropsko komparativistični kontekst (Smolej) in sploh pomembno prevrednoti dolga desetletja zanemarjeni avtobiografski segment Trdinovega opusa z radikalno tezo o Trdinovi avtobiografski prozi kot vrhu slovenskega realizma (Dolgan).

Marija Stanonik v odličnem poglavju preuči Trdinove tekstovne strategije z vidika literarnega folklorizma in ugotavlja njegovo izjemno ustvarjalno preigravanje vzorcev, medtem ko se Banova loti najbolj razvpitih Trdinovih bajk s pomočjo (jungovske) psihološke analize arhetipov in predstavi nove poglede na divji svet gorjanskih bitij. Naslednji pomemben sklop odpira problematika Trdine kot enega najzanimivejših kritikov in estetskih presojevalcev svojega časa ter enega od iniciatorjev sodobnega vrednotenja literature prve polovice 19. stoletja (Ogrin), ter hkrati tudi kot nekoliko okornega, a samozavestnega začetnika (pred)znanstvenega literarnega zgodovinopisja (Dolinar). Jubilejno monografijo dopolni in vsebinsko zaokroži objava arhivskega fotografskega gradiva iz knjižnic in zasebnih zbirk v Novem mestu in Mengšu, ki sta ga s strokovnimi komentarji pripravili Darja Peperko Golob in Katja Jenčič. Vsa poglavja so opremljena z angleškimi povzetki.