Juvan v tej razširjeni, posodobljeni, prirejeni in prevedeni izdaji Intertekstualnosti (2000) razlaga, da je medbesedilnost konstitutivna poteza vse besedilnosti, kot citatnost pa je izpostavljena v nekaterih literarnih delih, zvrsteh ali slogih, npr. v parodiji. Avtor poetiko citatnosti, njenih oblik in žanrov utemeljuje v zgodovini koncepcije medbesedilnosti in predhodniških idej od imitatio in memoria naprej. Pojem medbesedilnost, ki je vzniknil v 60. letih 20. stoletja iz radikalne teorije pisanja in Derridajeve dekonstrukcije, je impliciral relacijskost in transformativnost identitete, pomena, subjekta, teksta in družbeno-zgodovinske stvarnosti. V postmodernizmu se je izvorno transgresivna koncepcija estetizirala, v literarni vedi pa se je razvila v opisno in historično metodologijo. Toda s tem, da je citatnost postavila v svoje žarišče, je medbesedilna teorija pokazala, da je literatura avtopoetski sistem, ki živi od kulturnega spomina in je v neprestani interakciji z drugimi družbenimi diskurzi in ostalimi svetovnimi kulturami.

»Marko Juvan je objavil zares medbesedilno knjigo o medbesedilnosti: njegova History and Poetics of Intertextuality opredeli in analizira ta pojem pri Kristevi in Bahtinu v etimološkem, literarnem in medkulturnem kontekstu, s čimer razkrije njegove lingvistične, filozofske in družbene korenine. Njegova skrbno utemeljena analiza se ne ukvarja samo z zgodovino medbesedilnosti, temveč razkriva tudi relevantnost tega ključnega semiotičnega termina za poetiko in kulturno teorijo, in to na način, ki je eden od najboljših primerov primerjalnih kulturnih študij.« (Peter V. Zima, Univerza v Celovcu)