Zafrkantski odnosi v prestolnicah moderne: strici in nečaki pri Diderotu, Marxu, Althusserju, Millerju in Bernhardu

Zafrkantski odnosi med strici in nečaki so kraljevska pot do predmodernih skupnosti. Kolikor te sorodstvene skupnosti konstitutivno zahtevajo bližino do sorodnic in distanco do sorodnikov, odnos do materinega brata zahteva tako bližino kakor distanco. To protislovje odpravljajo kompromisni zafrkantski odnosi med strici in nečaki. V modernih družbah to ključno nalogo opravlja država. Toda strici in nečaki ostajajo ključni za tako moderne tekste, kakršni so Diderotov Rameaujev nečak, Marxov Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta, Althusserjev Prihodnost traja dolgo in Millerjev Lacanov nečak. Diderotov filozofski materializem, Marxov historični materializem ter Althusserjev in Millerjev strukturalistični materializem se lotevajo predrevolucijskega Pariza, Pariza iz leta 1848 in Pariza iz maja 1968, s tem da obravnavajo nečake skladatelja Rameauja, Napoleona, starejšega Althusserja in Lacana. In ravno ko se zdi, da je tema izčrpana, jo Bernhardov Wittgensteinov nečak prestavi iz Pariza na Dunaj.