Svetovna književnost kot presek globalizacije in književnosti: primer pariškega toposa stricev in nečakov

Projekt uporablja Pariz – prestolnico moderne pri Walterju Benjaminu in Davidu Harveyju ter center svetovne književnosti pri Pascale Casanova in Morettiju – kot gledišče, s katerega je mogoče določen korpus tekstov ne le analizirati, ampak sploh prepoznati kot korpus tekstov. Ti teksti vpeljejo temo stricev in nečakov, jo postavijo v Pariz in obravnavajo materialistično. Ti teksti so Le Neveu de Rameau Denisa Diderota, Der achtzehnte Brumaire des Louis Bonaparte Karla Marxa, L’avenir dure longtemps Louisa Althusserja in Le Neveu de Lacan Jacques-Alaina Millerja. Njihovi zgodovinski konteksti pa so razsvetljenstvo predrevolucionarne Francije, francoska buržoazna revolucija iz let 1848–1851 in strukturalistično gibanje v Franciji po maju ‘68. Niz tekstov o Jean-Françoisu Rameauju, Louisu Bonapartu, Louisu Althusserju in Jacques-Alainu Millerju kot nečakih Jean-Philippa Rameauja, Napoleona Bonaparta, starejšega Louisa Althusserja in Jacquesa Lacana je tako mogoče brati z vidika svetovnozgodovinskih trenutkov v zgodovini Pariza. Niz quasi-(avto)biografij pa s tem postane zgodovina materializma od razsvetljenstva prek historičnega materializma do strukturalizma, tj. zgodovina vznika in imanentne kritike razsvetljenskega projekta.