»Slovenska« svetovna književnost: umeščanje svetovne književnosti v nacionalni literarni sistem

Triletni projekt bo razvil teorijo svetovnega literarnega sistema in skušal v njenem okviru transdisciplinarno (primerjalna književnost, polisistemska teorija, literarna in kulturna zgodovina, semiotika kulture, zgodovina kulturnih transferjev, knjige in socialnih omrežij) dokazati na literarnozgodovinskem gradivu iz slovenske književnosti od 17. do prve polovice 20. stoletja naslednje hipoteze:

 

– da si je slovenska književnost – opazovana kot srednjeevropski periferni literarni sistem, umeščen v gospodarsko in politično polperiferijo – od konca 18. stoletja vzpostavljala narodno identiteto, tekstualno in institucionalno strukturo ter repertoar z avtopoetičnim nanašanjem na lastni kulturni spomin in tradicijo, z utrjevanjem konvencij estetske avtonomije, obenem pa tudi mednarodno, prek zavesti o jezikovno-kulturni alteriteti svojih evropskih literarnih kontekstov ter razmerij s svetovnim literarnim sistemom: s prisvajanjem in preoblikovanjem transjezikovnih evropskih kulturnih matric, s kulturnimi transferji in interferencami z repertoarji antične klasike in modernih nacionalnih književnosti (centralnih in obrobnih);

 

– da so se svetovljanske podlage za slovensko beletristiko oblikovale že v njenih starejših obdobjih, zlasti v učeni kulturi in retorski prozi baroka;

 

– da se je tudi svetovna književnost – razumljena kot sistem transnacionalnih literarnih interakcij, vrednostni pojem in univerzalni kanon – vzpostavljala in reproducirala od 19. stoletja naprej prek partikularnih, nacionalno dojetih literarnih polj (kakršno je tudi slovensko), prek njihovih lokalnih perspektiv in repertoarjev; na njeno strukturo so vplivala neenakopravna, asimetrična razmerja med sistemskimi središči in obrobji;

 

– da je obrobje svetovnega literarnega sistema, v katerega se umešča tudi »mali« slovenski literarni sistem, strukturno postavljeno pretežno v sprejemalno vlogo, vendar pa je že s svojim položajem, še bolj pa s sinkretičnimi invencijami konstitutivno za obstoj tega sistema in celo za reprodukcijo njegovih centrov.

Izhodišče projekta je ideja, da je svetovna književnost vedno že »glokalizirana«. Vsaka nacionalna literatura, regija, migracija, vsak večkulturni prostor ima svojo verzijo svetovne književnosti – tudi slovenska. Imenujemo jo »slovenska« svetovna književnost. Sledili bomo razvoju slovenskih pojmovanj svetovne književnosti in njenim verzijam svetovnega kanona. Zgodovinsko bomo opazovali potek kulturnega transferja in medbesedilnega predelovanja arhivov iz svetovnega literarnega sistema. Končni cilj bo ugotoviti, kako se je v svetu – virtualno, izjemoma pa tudi dejansko – pozicionirala slovenska književnost v raznih obdobjih svojega razvoja.

Namen projekta je raziskati tipologijo in razvoj odnosov med svetovnim in slovenskim literarnim sistemom, ob tem pa odgovoriti na vprašanja: Kako in v kakšnih materialnih pogojih se je na Slovenskem oblikovala zavest o tujih kulturah, civilizacijah in svetovni književnosti? Kako in zakaj so se repertoarji iz svetovne književnosti vpisovali v tekste, konvencije, medije, ustanove in prakse slovenskega literarnega sistema? Kateri modeli so bili izbrani in čemu? Kako so bili literarni in kulturni transferji predelani? S kakšnimi cilji? Kako so akterji »malega« nacionalnega sistema dojemali svetovno obzorje in svoj položaj v njem? V raziskavo bomo zajeli tudi evropske kontekste, globalno imaginacijo in kozmopolitstvo starejšega slovenskega slovstva in njegovih kulturnih institucij, vendar pa se bomo osredotočili na procese, ko se literarni sistem že skuša estetsko avtonomizirati. Gre za čas od narodnega preroda v 18. stoletju, ko se porodi namerna beletristična produkcija v slovenskem jeziku, prek 19. stoletja, v katerem sta po Evropi in na Slovenskem zakrožili koncepciji nacionalne in svetovne književnosti, do modernističnega kozmopolitizma med obema svetovnima vojnama, ko se v slovenski primerjalni literarni vedi izoblikuje teoretski in zgodovinopisni pojem svetovne književnosti.