Izhodišča slovenske pripovedne proze

Projekt bo prevetril in dopolnil dosedanje poglede na razvoj, ki je pripeljal do prve slovenske pripovedi. Vlogo prve slovenske pripovedi slovenska literarna zgodovina nedvoumno pripisuje povesti Janeza Ciglerja Sreča v nesreči iz leta 1836. V obravnavah literarnega razvoja, ki je vodil v razvoj prve slovenske pripovedne proze, so kot pomembni za vznik slovenskega pripovedništva najpogosteje prepoznani baročna retorska proza Janeza Svetokriškega s konca 17. in začetka 18. stoletja, nato hagiografije (življenja svetnikov), ki jih je v slovenščini približno desetletje pred prvo slovensko povestjo izdal Franc Veriti, in alegorična pripoved istega avtorja. Največji poudarek pa je na neposredni povezavi med prevedenimi ali prirejenimi povestmi bavarskega pisatelja Christopha Schmida, zlasti povestjo o sv. Evstahiju, in Ciglerjevo Srečo v nesreči. Po nekaterih pogledih moramo zato zglede za prvo slovensko povest preko vpliva Evstahija iskati neposredno v evropskem poznoantičnem romanu oziroma njegovem zgodnjekrščanskem razvoju, medtem ko naj bi bila slovenska duhovna literatura za njen nastanek nerelevantna.

Nova vprašanja in novi pogledi v zvezi z razvojem slovenske pripovedne proze se odpirajo ob odkritju še nedavno neznanih slovenskih rokopisov. Z upoštevanjem novega in doslej še načeloma neupoštevanega rokopisnega gradiva bo projekt zasledoval razvoj pripovedi in pripovednih elementov vse od prve rokopisne slovenske duhovne ali asketično-pripovedne literature Šula tiga premišluvana (prva polovica 17. stoletja), preko novoodkritega rokopisa iste zvrsti s konca 18. stoletja (Poljanski rokopis), nato rokopisnih hagiografij Dober legent teh suetnikov iz srede 18. stoletja ob mlajših Življenjih svetnikov Franca Veritija (začetek 19. stoletja), cerkvene retorske proze pridig Janeza Svetokriškega iz obdobja baroka do neposredno predhodnih besedil prve slovenske pripovedi: alegorične pripovedi Franca Veritija Popotnik široke inu vozke poti (1828) ter prevodov oziroma priredb pripovedi Christopha Schmida iz dvajsetih in zlasti tridesetih let 19. stoletja. Korpus besedil bo sklenila prva slovenska pripoved Sreča v nesreči.

Primerjalne analize teh del, kolikor so bila upoštevana, so doslej večinoma izpostavljale strukture in teme, značilne za cerkveno-nabožno literaturo (izpeljavo nauka na podlagi zgodbe, pridižne elemente itn.), medtem ko se bo projekt osredotočal na elemente pripovednosti in morebitne druge elemente literarnosti. Analizi posameznih besedil bo sledila primerjalna analiza. Analiza pripovednih elementov (motivno-tematske plasti in opisov predmetnosti, narave, doživljanja, značajev) bo predvidoma nakazala kontinuiteto razvoja slovenskega pripovedništva vse od pripovedno-asketičnih besedil, retorske proze in hagiografij 17. in 18. stoletja v slovenskem jeziku do duhovno-vzgojnih in alegoričnih besedil ter prve prosvetne pripovedi Sreče v nesreči. Projekt bo poleg tega dopolnil raziskave o evropskem literarnem ozadju doslej neznane ali vsaj slabo raziskane literature.

Raziskavo bodo nadgradile preštevne in statistične analize s pomočjo stilometričnih programskih orodij. Izsledke teh analiz bo projekt navezal na ugotovitve iz prvega dela projekta in tako tudi odkrival nove vidike interpretacije in povezav med besedili.