Na konferenci o prevajanju književnosti malih evropskih narodov v Bristolu tudi o slovenski književnosti

Datum objave: 23. september 2015

V organizaciji Rajendra Chitnisa (Univerza v Bristolu), Rhiane Atkin (Univerza v Cardiffu) ter Zorana Milutinovića in Jakoba Stougaard-Nielsena (Univerzitetni kolidž v Londonu) je med 8. in 10. septembrom 2015 na Univerzi v Bristolu potekala mednarodna konferenca Translating the Literatures of Small European Nations, otvoritvena prireditev enako naslovljenega projekta treh angleških univerz, ki ga financira britanski raziskovalni sklad Arts and Humanities Research Council (AHRC). Namen konference in projekta je raziskati, kako se književnosti (pol)obrobnih literarnih sistemov, ki se izražajo v jezikih z omejeno difuzijo, prek posredništva prevoda uveljavljajo v glavnem toku evropske in svetovne kulture.

Zaradi problemsko osredotočenega programa, ki je sopostavil primere manjših književnosti Evrope (od irske, galicijske in portugalske prek nizozemske in madžarske do slovenske, hrvaške in srbske), je bilo mogoče izluščiti vzporednice med njimi tako v postopkih prilagajanja prevoda ciljnemu občinstvu kakor v politični ekonomiji prevajanja v velike (svetovne) jezike. Prevajanje malih jezikov/literatur je kot poskus uveljavitve v svetovnem literarnem sistemu namreč določen s protislovjem med »ponudbeno« in »povpraševanjsko« motivacijo (supply-driven/demand-driven translation), o katerem je razpravljal Ondřej Vimr (Karlova univerza v Pragi). Ta opozicija predpostavlja razliko med oceno vrednosti, ki jo domačemu literarnemu delu prisoja periferni literarni sistem (kritika, literarna zgodovina, bralci), in vrednotenjem z zunanjega (metropolitanskega) vidika, kakršnega oblikujejo večji ali mednarodni knjižni trgi. Ti pogosto težijo k temu, da »drugost« izvirnika, ki se je ne da tržiti kot »eksotično«, prilagajajo konvencijam dominantnega jezikovno-literarnega sistema. S tem prevod približajo priredbi. Ošibijo ali redefinirajo lahko tudi avtorsko funkcijo pisca izvirnika in zabrišejo kontekstualne informacije, kadar se zdi pomembnejše, kako s prevodom ujeti tematsko-žanrske tržne konjunkture. Uspešnost prevajanja malih literatur pa se le izjemoma meri po tržni logiki, saj so njihove izdaje v velikih literarnih sistemih bolj podobne lastni »butični« produkciji velikih kakor pa mednarodnim prodajnim uspešnicam.

Nevidni roki globalnega knjižnega trga navkljub imajo pri evropskem uveljavljanju malih literatur nezanemarljivo vlogo mednarodno mreženje književnikov (prek literarnih festivalov, knjižnih sejmov), dejavnost posrednikov (literarnih zgodovinarjev in prevajalcev, povezanih z malimi literaturami), neprovincialni življenjski slog in samoprevajanje pisateljev (zlasti daljša bivanja v metropolah) ter strategije državno subvencioniranega prevajanja in mednarodnega promoviranja domače književnosti. Očitno so uspešnejše tiste književnosti, ki z znanjem domačih izvedencev prepričajo tuje izdajatelje, in ne vztrajajo pri tiskanju prevodov doma. Med 25 referati sta dva s takšnih izhodišč obravnavala tudi slovensko književnost. Marko Juvan je prakse in vrednotenje literarnega prevoda kot medija svetovne književnosti obravnaval na primeru imaginarnega in stvarnega svetovnega uveljavljanja slovenskega nacionalnega pesnika, Olivia Hellewell (Univerza Nottingham) pa je aparate, prek katerih se na tujem uveljavljajo sodobni slovenski književniki (JAK, Trubarjev sklad, Društvo slovenskih pisateljev, PEN), soočila z osebno pobudo Mihe Mazzinija in njegovim iskanjem poti na anglo-ameriški knjižni trg.