Matija Ogrin in Monika Deželak Trojar, ZRC SAZU

Evropska literarna obzorja v baročnem slovenskem slovstvu [Referat]

V slovenski literaturi baročne dobe se je zavest o svetovni oz. evropski literaturi kazala mdr. v navezovanju, citiranju in sklicevanju na referenčna dela književnosti in duhovne literature starejših obdobij. Zvrsti, v katerih je takšno navezovanje najbolj izrazito in kjer ga more znanstvena evidenca najbolj eksplicirati, sta vsaj dve. Prva je retorska proza, tj. pridiga in druge oblike verskega govora. Druga primerljiva zvrst je asketika, t.j. zvrst duhovne premišljevalne literature, ki večkrat prerašča v literarizirano meditativno prozo.

V slovenskih baročnih pridigah Janeza Kr. Svetokriškega, Rogerija Ljubljanskega, Antona Brešana, Adavkta Nikla in drugih pisateljev retorske proze je moč najti obilico citatnih in drugih navezav na korpuse grške in latinske filozofije in literature, kakor tudi na srednjeveške latinske avtorje, sporadično pa tudi na novoveške književne pojave.

Enako velja za retorsko prozo slovenskih avtorjev, ki so pisali še v latinščini, nemščini ali italijanščini, kakor Janez L. Schönleben, Amand Graški, Franc Bernard Fischer idr. Ta literatura je za presojo slovenskega obzorja svetovne književnosti ključnega pomena, saj se je slovenska baročna literatura razvila neposredno na ozadju tovrstne novo-latinske, nemške in italijanske literature zgodnjega novega, pa tudi srednjega veka.

Zvrst verske meditativne proze je bila v slovenski literaturi baročne dobe nekoliko manj razvita, a kljub temu obsega nekaj temeljnih del dobe in izkazuje skoraj enako močno navezavo na razne evropske literarno-teološke tradicije. Izstopata dve deli: obširen rokopis Adama Skalarja Šula tiga premišluvanja (1643), ki je kompilacija prevodov in predelav iz nemščine, pa tudi izvirnih besedil, ki vsebujejo številne in pomembne navezave na srednjeveško in renesančno teološko literaturo. Drugo delo te zvrsti je tiskana knjiga Matije Kastelca Nebeški cilj (1684), kjer so podobne navezave na tradicijo navzoče na bolj latenten, impliciten način.