Katarina Molk, doktorska študentka Filozofske fakultete v Ljubljani

Pogled na zemljevid svetovne književnosti ob primerjavi konceptov habitusa in idiokulture [Referat]

Eno izmed izhodišč pri proučevanju svetovnega literarnega sistema je lahko rekonstrukcija individualnih družbeno-literarnih poti ali trajektorij literarnih (po)ustvarjalcev. Tak »zemljevid« pozornost usmeri na proces ponotranjanja in preseganja kulturnih vzorcev, kopičenja osebnih izkušenj in nadgradnje kognitivnih shem, ki je pri vsakem posamezniku drugačen ne glede na to, v kateri lokalni/nacionalni literarni podsistem bi se ta tradicionalno umestil. Spremenljivost in potencial človekovega habitusa ali idiokulture dajeta usodam književnih del in repertoarjem svetovljanski, večplasten pomen – z diahronega in sinhronega vidika. Zastavi se vprašanje, ali je idiokulturo v ozadju literarnega dela sploh mogoče opisati tako, da bi veljala za vsak čas in prostor, ter jo posplošiti na družbeno skupino, jo torej razlagati kot kulturo. Pojem idiokulture (Attridge), ki je v tem razmišljanju dober vezni člen med teorijo literarnega polja (Bourdieu) in vizijami svetovne književnosti (Casanovova, Damrosch), po drugi strani dokazuje, da je (bila) vsa tako imenovana svetovna literatura tudi lokalna, oziroma, da se z uvedbo in razlikovanjem pojmov, kot so globalno, lokalno in individualno branje, pokažejo nove možnosti ovrednotenja literarnega repertoarja.