Jernej Habjan, ZRC SAZU

Komparativistična recepcija Morettijeve teorije svetovnega literarnega sistema [Referat]

Primerjalna literarna veda se v zadnjem desetletju vrača k temi svetovne literature. V večini primerov se vrača k stari, romantični temi s pomočjo starih, multikulturalističnih pojmov, prevladujočih zadnja desetletja. V nekaterih primerih pa vračanju k stari temi ne gre toliko za staro temo, kolikor za nov način vračanja. To velja zlasti za obravnavo svetovne literature pri Pascale Casanova in Francu Morettiju. Nasprotne, večinske primere pa srečamo že med kritikami njunih koncepcij pa tudi med samostojnimi vrnitvami h Goethejevi Weltliteratur, kakršne predlagata denimo David Damrosch in Gayatri Spivak.

Moretti izrecno predlaga svojo teorijo kot alternativo multikulturalizmu, ki vidi v svetovni literaturi množico neodvisnih, avtohtonih lokalnih književnosti. Nasproti metodi natančnega branja partikularnih, domnevno neodvisnih tekstov Moretti postavlja t. i. oddaljeno branje zgodovine formalne diferenciacije svetovne literature. S pomočjo grafov kvantitativnega zgodovinopisja, geografskih zemljevidov in dreves evolucijske biologije konceptualizira čas, prostor in kronotope literarnih postopkov, ki naddoločajo žanre, ki naddoločajo zgodovino svetovne literature. To zgodovino pa po zgledu analize svetovnega-sistema koncipira kot niz premestitev svetovnega literarnega sistema, ki je enoten, a nesimetričen. Enotnost sistemu zagotavlja difuzija redkih postopkov in žanrov v mnoge književnosti, nesimetričnost pa ekonomske, politične, kulturne in umetnostne razlike med centri in periferijami te difuzije.

Kakor Pascale Casanova je bil tudi Moretti deležen številnih kritik, izjavljenih s prevladujočega multikulturalističnega gledišča. Na Morettija se te kritike naslavljajo v imenu partikularnih lokalnih literatur (običajno tistih, ki jim same pripadajo), ki naj bi jih njegov model centrov in periferij prezrl. Znanstveni model torej poskušajo falsificirati s sklicevanjem na literarna dejstva, ki pa jih neznanstveno (spontano, usklajeno s prevladujočim multikulturalizmom) obravnavajo kot pertinentna za ta model. Te kritike se torej kljub načelnemu multikulturalističnemu nasprotovanju kanonizacije zavzemajo za kanonično priznanje partikularnih lokalnih književnosti, ki naj bi jih Moretti zvedel na periferne pojave. To falsificiranje znanosti s pomočjo znanstveno neobdelanih dejstev navsezadnje prezre, da sam Morettijev model ponuja boljši zagovor lokalnih književnosti, saj jih prav kot periferne obravnava kot odgovore na nesimetrični pretok kapitala iz periferij v centre.