France Bernik, roj. 13. maja 1927 v Ljubljani, umrl 27. aprila 2020, dr. literarnih znanosti, literarni zgodovinar in teoretik.

Realno gimnazijo je končal v Ljubljani leta 1946, diplomiral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani iz trinajste (slavistične) študijske skupine leta 1951, bil do 1957 asistent za slovensko literarno zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti, tedaj izključen iz političnih razlogov in tri leta in pol brez zaposlitve. Od 1961 do 1972 je bil tajnik in urednik Slovenske matice, od 1972 do 1999 v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU (znanstveni sodelavec, višji znanstveni sodelavec in znanstveni svetnik). 1971 je postal nazivni docent, 1977 nazivni izredni profesor, 1984 nazivni redni profesor za zgodovino slovenske književnosti. 

Njegova znanstvena preokupacija je slovenska književnost, zlasti 19. in 20. stoletja, v evropskem kontekstu. Med prvimi se je po drugi svetovni vojni obrnil proti pozitivizmu, proti sociološkim, ideološkim in drugim redukcionizmom. Pri razlagi poezije je uveljavil notranji pristop z imanentno interpretacijo, kasneje tudi novejše metode, pri raziskavah pripovedne proze pa dognanja sodobne narativistike. Objavil je več kot štiristo znanstvenih in strokovnih razprav in prispevkov v nacionalnih in mednarodnih revijah. Napisal je šestnajst knjig: Lirika Simona Jenka (Ljubljana, 1962), Fran Levec (Ljubljana, 1965), Cankarjeva zgodnja proza (Ljubljana, 1976), Simon Jenko (Ljubljana, 1979), Problemi slovenske književnosti (Ljubljana, 1980), Tipologija Cankarjeve proze (Ljubljana, 1983), Ivan Cankar – Monografska študija (Ljubljana, 1987), Slovenska vojna proza 1941–1980 s soavtorjem Marjanom Dolganom (Ljubljana, 1988), Slowenische Literatur im europäischen Kontext (München, 1993), Študije o slovenski poeziji (Ljubljana, 1993), Ivan Cankar ¬– Ein slowenischer Schriftsteller des europäischen Symbolismus (München, 1997), Obzorja slovenske književnosti (Ljubljana, 1999), Spektrum ustvarjalnosti (Ljubljana, 2004), Simon Jenko – Monografija (Maribor, 2004), Slovenska akademija znanosti in umetnosti – Od 1992 do 2002 (Maribor, 2005), Ivan Cankar – Monografija (Maribor, 2006).
Uredil je več zbornikov in posameznih izdaj slovenskih literarnih ustvarjalcev ter jih opremil z znanstvenokritičnim aparatom. Od 1967 do 1996 je bil član uredniškega odbora Slavistične revije, od 1981 do 2010 glavni urednik nacionalne zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev (zanjo je uredil sedem knjig Ivana Cankarja, dve knjigi Simona Jenka in eno knjigo Janka Kersnika). Od 1986 je sourednik zbirke Korespondence pomembnih Slovencev, ki izhaja pri SAZU.

Predaval je na številnih znanstvenih posvetovanjih doma in v tujini, posebej na univerzah v Zagrebu, Beogradu, Trstu, Celovcu, Innsbrucku, Giessnu, Marburgu/Lahn, Bonnu, Frankfurtu/Main, Göttingenu, Münstru, Würzburgu, Mannheimu, Dresdnu in Trierju.

Od 1983 je bil izredni, od 1987 redni, od 2003 častni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, od 1992 do 2002 je bil njen predsednik; od 1993 redni član, od 1996 do 2010 član senata, od 2010 častni senator Evropske akademije znanosti in umetnosti; od 1994 dopisni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti; od 1997 redni član Mednarodne akademije za energetiko v Sankt Peterburgu; od 1999 redni član Mediteranske akademije v Neaplju; od 2003 dopisni član Akademije znanosti v Göttingenu, od 2003 tudi redni član Leibniz-Sozietät der Wissenschaften v Berlinu.

Bil je častni član Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU (1995), Slavističnega društva Slovenije (1996), Ameriškega biografskega inštituta (Raleigh, 1996) in Društva za slovenistične študije v ZDA (1997), častni doktor Univerze v Mariboru (2002).

Prejel je nacionalna priznanja za znanstveno delo: nagrado Sklada Borisa Kidriča (1975), naziv ambasador Republike Slovenije v znanosti (1994), Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju literarnih znanosti (1999).

Nacionalna in mednarodna odlikovanja: red dela z zlatim vencem (1987), Recherche de la Qualité Mednarodnega reda sv. Fortunata (1993), zlatna povelja humanizma – povelje decenije (Sarajevo, 1993), Eques commendator Ordinis sancti Gregorii Magni (Vatikan, 1996), zlati častni znak svobode Republike Slovenije (1997), naziv častni meščan glavnega mesta Ljubljana (2005) in avstrijski častni križ za znanost in umetnost I. reda (2010).