Nosilno besedilo v 6. knjigi je Legenda o svetem Che iz leta 1969. Ta drama je zadnja v tako imenovani Kozakovi revolucijski tetralogiji in prav tako raziskuje zamisli, protislovja in uresničevanja revolucije kakor Dialogi, Afera in Kongres iz let 1956, 1959 in 1967. Razdelek Osnutki in delovni zapiski vsebuje najprej rokopisno gradivo iz snovanja Legende v letih 1967–1969 in nato druge dramske zasnove in odlomke iz let 1970–1974. Med temi zasnovanimi, toda nedokončanimi dramami vzbujata pozornost Ponovni odhod Filipa Latinovicza in Bakhantke.«

Komentar in opombe nudijo izčrpna pojasnila k nastanku drame in zasnutkov, ob tem pa tudi obsežno gradivo o recepciji drame. Ta je bila uspešna, saj je Kozakova dramatika tudi tokrat obravnavala konflikt med partijskim vodenjem revolucije in njeno spontano realizacijo, medtem ko sama revolucija kot takšna ni bila kritično problematizirana. Komentar izrisuje tudi ločnico med dramatikovimi literarnimi nameni na eni strani, da z Guevaro prikaže »problem revolucionarja«, na drugi strani pa historično osebo Guevare, ki se je držita tako idolatrija kakor sence pobojev in zločinov.