Zadnja knjiga je že zaradi koncepta zbirke vedno raznorodna: literarno vrednost ima nekaj kratkih zgodb, zgodovinsko njegovi jedki polemični spisi, za določnejše obrise Smoletove osebnosti pa so dragoceni njegovi intervjuji in redka pisma. Znanstvene opombe in urednikov komentar izrisujejo zgodovinsko in psihološko ozadje.

Kratka prozna oblika je bila za Smoleta najbolj naravna literarna oblika tako zaradi preproste zgradbe (enotnega dogodka) kot zaradi posredno izpisanih pomenov (nepoudarjeni elegični konci). Nekaj teh zgodb z istimi liki je objavil kot roman, ki mu je posvečena 1. knjiga. Kot avtor je napisal eno samoopredelitveno dramaturško razčlembo, nekaj krajših pa kot upravnik in umetniški vodja Mladinskega gledališča v Ljubljani in pri tem izpričal velik in požrtvovalen posluh za to do takrat precej podcenjevano gledališko zvrst; vzorna in zgledna je njegova žal nedokončana kritiška razčlemba uprizoritve Camusovega Kaligula v ljubljanski Drami. V polemičnih člankih se razkriva kot duhovit in jedek, prizadet družbeni človek, čeprav ne vedno za enako tehtne stvari. Vsebinski lok, ki ga je zaslediti v njegovih intervjujih, se pne od zadržane samozavesti ter vere v poslanstvo literature in gledališča do skrajnostnega filozofskega spoznanja o ničevosti in ničnosti življenja. Njegova ohranjena korespondenca je skromna, v največji meri le iz prvih povojnih let prijateljema Tarasu Kermaunerju in Primožu Kozaku, kasneje v le zelo kratkem obdobju tudi režiserju Franciju Križaju. Znanstveni urednikov komentar in opombe ob navedkih literarnozgodovinskih, literarnoteoretskih in spominskih virov izrisujejo celoviteje avtorjevo osebnost in njegov čas.