Četrta knjiga Zbranega dela Mirana Jarca predstavlja njegovo krajšo prozo. V 20. letih je pisal predvsem meditativno kratko prozo, s številnimi esejističnimi elementi, aktualnimi refleksijami in futurološkimi napovedmi; značilen primer je cikel Gledanja (1924). Te »črtice« je objavljal predvsem v časopisih Jutro in Slovenski narod. Mnoge so bile nastavki za daljše pripovedi, ki jih je Jarc v poznejših natisih izboljšal v zgodbeni zasnovi, ideji in slogu. V letih 1922 do 1937 so nastale novele z izrazitejšo fabulo; najboljši primeri te proze so Bog in pustolovec, Črni čarodeji, Doživetje gospoda Kastelica, Razodetje v slepi sobi in Legenda o Kvirinu. Mnoge Jarčeve prozne stvaritve so ostale okruški, ki jih pisatelj ni vključil v romana Novo mesto in Črna roža. Miran Jarc svoje kratke proze ni nikoli izdal v samostojni knjigi. Zato sta tudi kritika in literarna zgodovina o njej pisali manj.

Starejša literarna zgodovina je Jarčevo kratkoprozno pisanje komaj omenjala; več se je pisatelju posvečal le Franc Zadravec. Po letu 1980 so se mlajši literarni zgodovinarji izčrpneje ukvarjali z ekspresionističnimi značilnostmi Jarčeve krajše proze. Ta je doživela novo ovrednotenje šele po letu 2000, v študijah Gregorja Kocijana in Jožice Čeh Steger.