Tretja in zadnja knjiga Zbranega dela Boža Voduška obsega pisateljevo duhovnoidejno in politično publicistiko ter jezikoslovne spise. Vodušek je kot član mladinskega križarskega gibanja sredi 20. let začel sodelovati z revijo Križ na gori; v njej je objavil več esejev in refleksij (Pismo, Poslanica, Etika in politična miselnost Slovencev), v katerih je zagovarjal načela krščanske etike, zavračal psihologijo, metafiziko in politiko sodobnega Slovenca ter napovedoval federalno samostojnost Slovenije v okvirih unitaristične Jugoslavije. V začetku 30. let je objavil še Poglavje o narodni vzgoji in dvodelno razpravo Mladinski problem, v katerih je obračunal s »političnim katolicizmom« in terjal ločitev Cerkve od politike, saj se je katoliški tabor postavil v službo Slovenske ljudske stranke in papeške poslanice Quadragessimo anno (1931). Od srede 30. let pa se je Vodušek začel resno ukvarjati z jezikoslovjem. Ključna je njegova razprava Za preureditev nazora o jeziku (1933), v kateri je izhajal iz de Saussurjeve strukturalistične delitve na jezikovni sistem in govor ter iz načel Praškega lingvističnega krožka.

Na tej podlagi je zagovarjal govorjeni oz. občevalni jezik Trubarja kot temelj slovenščine, medtem ko so slovničarji 19. stoletja vzgojili knjižni jezik, ki je nastajal politično, v duhu panslovanstva, na osnovi purizma in arhaičnega kmetskega jezika. S tega vidika je po vojni kritiziral slovenski pravopis iz leta 1950, pa tudi usmeritev odrskega govora in nesmiselno vztrajanje pri historični izreki na podlagi historične pisave. V 50. letih je Vodušek pripravljal disertacijo o glasovno motiviranih besedah (onomatopejah), ki je ni dokončal, delne objave ključnih dognanj (v nemščini in angleščini v reviji Linguistica) pa so jezikoslovcem še danes malo znane. S praktičnim delom v leksikologiji na Inštitutu za slovenski jezik SAZU (pripravil je podlage za nastanek poznejšega Slovarja slovenskega knjižnega jezika) je postal tudi pionir sodobnega enojezičnega slovaropisja pri nas.