Druga knjiga Zbranega dela Boža Voduška obsega Voduškovo publicistiko: literarne eseje, članke, kritike in refleksije. Najobsežnejša je študija o Ivanu Cankarju, ki je izšla tudi v samostojni knjigi leta 1937. Pri kritiki in poznejši literarni zgodovini ni naletela na dober odmev, saj so jo ocenili za vsebinski torzo, ki je s psihološke plati nakazal bistvene probleme Cankarjeve poetike do leta 1910 (odnos do naroda, domovine, umetnosti, tujstva, Boga, ljubezni), ostal pa je ta odmev brez analize poglavitne Voduškove teze, tj. prepričanja, da je mati pri Cankarju glavni objekt ljubezenske erotike. Vodušek je tezo nakazal v analizi Podob iz sanj, ki pa je v knjigo ni vključil, tako da je študija ostala tudi brez sinteze.

Za Voduška so pomembni še članki o kulturnih in literarnih vprašanjih, ki preraščajo v refleksije o etičnih, generacijskih, nacionalnopolitičnih in literarnih vprašanjih časa. Poleg nekaj knjižnih ocen je treba omeniti še neobjavljene refleksije, ki so po pisateljevem lastnem mnenju »poskus, napisati vse, kar mi pride na misel«, »ogledovanje samega sebe« in ogledovanje »sebe v drugih«.