Knjiga predstavi Kocbekovo esejistično ustvarjalnost iz obdobja pred vojno (1938–1941) in tistega iz najtrših let njegovega povojnega političnega pogreza (1954–1957). Esejistika iz zadnjih predvojnih let se izkazuje s personalističnimi članki in eseji, ki se bogato razrastejo v reviji Dejanje. Revija je povezala pristaše krščanskosocialističnega gibanja, iz nje prinaša prvi del knjige 29 zrelih esejističnih besedil od 1938 do 1941, ne objavljamo pa tistih nekaj, ki jih je avtor sam vključil v svoje knjižne izbore in so že uvrščena v prejšnje knjige Zbranega dela. Po objavi Tovarišije, prvega dela vojnega dnevnika (1947), predvsem pa po zbirki novel Strah in pogum (1952) je partijski ekskluzivizem zatrl še zadnje ostanke nazorskega pluralizma in Kocbek je moral v notranji eksil in družbeno izolacijo. Objavljal je lahko le anonimno in psevdonimno v duhovniški reviji Nova pot. V na prvi pogled skromno zastavljeni stalni rubriki Svet in duh se je pogumno spustil v sistematično predstavljanje evropske krščanske filozofije, publicistike in verske prakse. Izmed tistega, s čimer se je ukvarjal sam in kar je sam duhovno spremljal, je izbiral tisto, kar se mu je zdelo splošno zanimivo.

Po številu in obsegu besedil je ta del veliko obsežnejši (80 besedil), čeprav vključuje le esejistiko iz kratkega obdobja 1955–1957.