V knjigi se mladi, a že uveljavljeni literarni teoretik in zgodovinar Marijan Dović loti teme, ki na prvi pogled zveni »iztrošeno«, na inovativen, mestoma tudi provokativen način. Razvoja pisatelja ne zasleduje skozi biografsko ali tekstualno optiko, temveč težišče premakne in raje sledi evoluciji literarnega sistema in njegove avtonomije, pisatelja kot literarnega proizvajalca pa postavi v okvir medijskih, distribucijskih in komunikacijskih mehanizmov, ki omogočajo različne strukturne pozicije znotraj sistema, akumulacijo simbolnega kapitala ter zavzemanje položajev, ki krmilijo konsekracijo in kanonizacijo. Ob tem sproti zariše historiat pisateljskih modelov in mehanizme, ki so zaznamovali razvoj percepcij pisateljeve družbene pozicije, na koncu pa revidira znano tezo o slovenskem kulturnem sindromu.

Monografija Slovenski pisatelj obravnava razvoj vloge literarnega proizvajalca v slovenski književnosti od razsvetljenstva do sodobnosti z vidikov, ki so bili v slovenski literarni zgodovini doslej večinoma prezrti. Pri tem razume književnost kot družbeni sistem v duhu sodobnih sistemskih in empiričnih pristopov, kot so jih razvili S. J. Schmidt, P. Bourdieu, I. Even-Zohar in drugi. Položaj literarnega proizvajalca v slovenskem literarnem sistemu zasleduje predvsem s treh plati: z vidika avtonomizacije celotnega literarnega sistema, v njem pa še posebej posredniških institucij in medijev, z vidika profesionalizacije avtorjevega položaja in z vidika razvoja (samo)percepcij njegovih družbenih vlog in funkcij.

Tak pretežno literarno-sociološki pogled na literaturo pri nas doslej ni bil pogost, saj so se obravnave literature usmerjale k delom, njihovi vsebini in obliki, pogosto tudi še k interpretiranju in vrednotenju. Fokus te raziskave je drugačen: pisatelja opazuje kot literarnega proizvajalca, ki deluje v literarnem sistemu, njegovi mreži inštitucij, posrednikov, medijev, knjižnega trga in družbenopolitičnih okoliščin, ki vplivajo na njegovo ustvarjanje. Hkrati obravnava ne zanemari besedilnega vidika, saj so bili ravno literarni teksti (poleg para- in neliterarnih) pomemben lokus artikulacij avtorskih funkcij in njihovih modifikacij.

Ob 14 primerih avtorjev iz različnih obdobij se izoblikuje tudi tipologija slovenskih literarnih proizvajalcev od pisatelja-preroditelja (Dev, Vodnik, Linhart) v obdobju razsvetljenstva, pisatelja med preroditeljem in umetnikom (Prešeren) in pisatelja med nastajajočim sistemom in nacionalno politiko (Jurčič, Trdina) prek pisatelja-umetnika (Cankar, Kvedrova) in zaostrenega modela pisatelja-avantgardista (Podbevšek, Kosovel) do pisatelja- disidenta (Kocbek, Jančar) in pisatelja med umetnikom in proizvajalcem (D. Muck, K. Pisk), značilnega za posttranzicijski čas.