Monografija obravnava eno med pomembnimi sodobnimi usmeritvami literarne vede, ki se je po svetu uveljavila v zadnjih desetletjih. Pregledno zajema mnoge relevantne vidike sistemskih in empiričnih pristopov k literaturi. Poznavalsko in jasno predstavi njihov teoretični ustroj, označi njihove metodološke in znanstvenofilozofske podlage, jih umesti v kontekst ostalih tradicionalnih in sodobnih paradigem literarne vede, obenem pa jih komentira, preverja in kritično ovrednoti. Na koncu skicira njihovo recepcijo na Slovenskem ter nakaže, kaj ta paradigma omogoča nadaljnjemu razvoju literarne vede pri nas.

Znotraj celote sodobnih sistemsko-empiričnih pristopov so najbolj vidne štiri teoretske usmeritve. Med njimi daleč najpomembnejše mesto zaseda empirična literarna znanost Siegfrieda J. Schmidta (ELZ), ki ji je posvečeno sorazmerno največ pozornosti, podrobno pa so obravnavane tudi sistemska teorija (Niklas Luhmann), teorija literarnega polja (Pierre Bourdieu) in polisistemska teorija (Itamar Even-Zohar). V knjigi so zajeti in jasno prezentirani vsi relevantni vidiki teh usmeritev, ravno tako pa tudi njihove teoretične podlage, predvsem radikalni konstruktivizem, ki pomeni pravi paradigmatski zasuk v kognitivnih znanostih (Maturana, Varela, von Glasersfeld) in splošna teorija družbenih sistemov (Luhmann). Že v predstavitvi posameznih smeri so, če je potrebno, nakazane tudi njihove pomanjkljivosti, pa tudi korespondence med različnimi obravnavami. Sistematično pa se najbolj perečih vprašanj, ki se pojavljajo v razmerju med novimi pristopi in hermenevtiko oziroma interpretativno tradicijo, razmerju med starejšimi in novejšimi pojmovanji empiričnosti ter med novimi pristopi in tradicijo (sociološkega) empirizma in pozitivizma, loteva obsežen zaključni sklop.

Izhodiščna hipoteza, izpeljana predvsem iz pisanja utemeljitelja ELZ Siegfrieda J. Schmidta, ki v tem pregledu kot teoretik ohranja osrednje mesto, da namreč novi sistemski in empirični pristopi »pometejo« s starimi koncepcijami pozitivistične empirije in sociologije, se na koncu potrdi le deloma. Stari koncepti so preseženi predvsem tedaj ali celo le tedaj, ko so združeni z novo metateoretsko podlago, tj. z radikalnim konstruktivizmom. Tako se pod imenom »sistemske in empirične obravnave literature« še vedno ohranja marsikaj takšnega, kar v literarni vedi ni novo, ampak velja celo za že zdavnaj preseženo.

Osrednji del tega preglednega dela, ki je zasnovano pretežno s teoretičnega vidika, je resda sistematična predstavitev sistemskih in empiričnih obravnav literature. Toda njihova dognanja so ves čas sproti komentirana in preverjana, smeri pa so umeščene v kontekst ostalih tradicionalnih in sodobnih paradigem literarne vede ter obenem kritično ovrednotene. Da pa bi knjiga vsaj nekoliko segla onkraj meja, ki jih zarisuje forma »teoretičnega pregleda«, podaja avtor na koncu tudi nekaj predlogov, kako bi bilo mogoče metode in dognanja novih pristopov koristno uporabiti na slovenskem literarnozgodovinskem gradivu.