Slovensko pisane oklicne knjige so v pregledih starejših slovenskih uradovalnih dokumentov dolgo ostale prezrte, saj se ohranjeni primerki pojavijo pozno. Najstarejša samostojna oklicna knjiga v slovenščini je nastajala med letoma 1737 in 1759 pri stolni župniji sv. Nikolaja v Ljubljani in vsebuje 2319 oklicev. V pričujoči monografiji je v celoti objavljena v diplomatičnem prepisu in opremljena s kazali: 1) stanovskih, poklicnih in sorodstvenih poimenovanj, 2) toponimov in 3) imen ljubljanskih mikrolokacij. Knjiga je pomemben dokumenta časa: nudi zapis govorjene, široki javnosti namenjene besede, kakršno je bilo moč slišati s prižnice ljubljanske stolnice. V dokumentiranem jeziku stolne duhovščine se poleg jezikovnih posebnosti in zanimivosti odraža bogata bera tedanje slovenske mestne toponimike in antroponimike, kakor tudi socialna strukturiranost, izražena v vseh izpričanih odtenkih naslavljanj in poimenovanj. Uporabna vrednost ljubljanske oklicne knjige je tem večja, ker obravnava mestno okolje s pisano paleto njegovih stanovskih in poklicnih oznak.