V spomin prof. dr. Gerhardu Giesemannu (1937–2021)

Zgodnje obdobje življenja prof. Giesemanna nikakor ni dajalo slutiti, da se bo kdaj intenzivno srečal s Slovenci ter raziskoval njihovo kulturo in književnost. Rojen je bil namreč 14. julija 1937 v Zwickauu na Saškem, v pokrajini blizu češke meje, kjer so poglavitni utrip določala cvetoča mesta Chemnitz, Dresden in Leipzig. Toda 2. svetovna vojna jih je močno prizadela, povrhu se je celotna pokrajina znašla v sovjetski okupacijski coni, iz katere je pozneje nastala Vzhodna Nemčija, uradno imenovana »Nemška demokratična republika«, ki je bila nasprotje tega, kar je razglašal uradni naziv države. V njej so namreč hitro zapihali stalinistični vetrovi. Nadarjenemu fantu, ki je v Freibergu na Saškem obiskoval gimnazijo, je pred maturo komunistični organ povedal, da ne bo mogel nadaljevati šolanja. Za novo oblast je bil ideološko nesprejemljiv, ker je izhajal iz družine evangeličansko-luteranskega župnika Theodorja Giesemanna in njegove žene Berne. Toda maturant je hotel nadaljevati študij, zato je odšel, saj meja še ni bila hermetično zaprta, na ozemlje, ki so ga zasedli zahodni zavezniki in na njem uvajali demokratično-pluralistične standarde. V Kasslu je maturiral, na univerzi v Frankfurtu ob Majni pa dokončal študij slavistike, germanistike in pedagogike. Leta 1969 je doktoriral, leta 1979 se je habilitiral in leta 1980 postal profesor slovanske filologije v bližnjem Giessnu. Prav v Frankfurtu, ki je po 2. svetovni vojni postal pomembno gospodarsko in kulturno mesto Zvezne republike Nemčije, zato je vanj prihajalo vse več tujcev, se je seznanil z nekaterimi Slovenci, ki so se tam znašli po zanimivih prigodah.

O prof. Giesemannu sem prvič slišal okrog leta 1980, ko je začela slovenistika ljubljanske Filozofske fakultete prirejati vsakoletne poletne simpozije Obdobja v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. Ti so bili zamišljeni kot višje strokovno dopolnilo že več kot desetletje potekajočega poletnega tečaja slovenščine za tujce, pri katerem naj bi poleg domačih slovenistov sodelovali tudi tuji strokovnjaki. V bistvu so Obdobja pomenila odločnejše odpiranje slovenistike, ki ji politične razmere dolgo niso dovoljevale samostojnega navezovanja stikov s tujimi strokovnjaki, ker naj bi to ogrožalo jugoslovanski komunistični sistem. Toda sčasoma je postajalo jasno, da takšnega sodelovanja ni treba preprečevati, saj je obstajalo dovolj filtrov za preprečevanje prihodov politično nezaželenih oseb in njihovo nadziranje. Dotlej slovenistika ni imela rednih stikov s tujimi strokovnjaki, zato jih je navezala s pomočjo poletnega tečaja slovenščine za tujce. Tega so se namreč že udeleževali tudi nekateri tuji univerzitetni profesorji, zato so bili povabljeni k simpozijem Obdobja. Tudi prof. Giesemann se je udeležil tega tečaja, zato je bil k simpozijem najbrž pritegnjen po tej poti. S slovenskim jezikom in književnostjo se je seznanil že na univerzi v Frankfurtu ob Majni, kjer je poslušal tudi prof. dr. Antona Slodnjaka, ki je tja prišel, potem ko so ga zaradi ideoloških razlogov izključili iz slovenistike ljubljanske Filozofske fakultete, in nato pri pesniku Lojzetu Krakarju, ki je tam postal lektor slovenščine. Giesemannovi stiki s Krakarjem so bili intenzivni, saj je na njegovo pobudo, kot mi je sam povedal, napisal knjigo Zur Entwicklung des slovenischen Nationaltheaters. Versuch einer Darstellung typologischer Erscheinungen am Beispiel der Rezeption Kotzebues (1975) in jo objavil v knjižni zbirki Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen, ki jo je izdajal založnik Rudolf Trofenik v Münchnu. Knjiga je vzporedni produkt Giesemannove disertacije o recepciji dramatika Kotzebueja v Rusiji, saj se prvotno ni intenzivno ukvarjal s slovenistiko, ampak predvsem z rusistiko. S Krakarjem sta obiskala tudi Rašico, kjer sta vprašala starejšo vaščanko, ali je stavba, pred katero sta stala, Trubarjev mlin. Res je bil, toda to takrat ni bilo splošno znano, zato je vaščanka odločno pribila: »To je moj mlin!« Giesemann je pri simpoziju Obdobja sodeloval več let, večina njegovih prispevkov je izšla v knjigi Novejši pogledi na slovensko književnost (1991), ki jo je izdala Slovenska matica.

Pri Obdobjih je poleg mnogih drugih slovenskih literarnih zgodovinarjev sodeloval tudi prof. dr. France Bernik, ki je bil takrat moj predstojnik v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU. Iz njegovih omemb je bilo razvidno, da sta se s prof. Giesemannom spoprijateljila in da je ob njegovi organizacijski pomoči večkrat predaval o slovenski književnosti na nekaterih zahodnonemških univerzah. Takšna predavanja so bila v 60. in 70. letih redkost. Večina slovenistov ni imela stikov s tujimi institucijami, saj jih je bilo zaradi ožine in patološke ideološke sumničavosti takratnega komunističnega sistema težko vzpostaviti, toda v 80. letih so se razmere že sproščale. Ko sem leta 1989 dobil zahodnonemško Humboldtovo štipendijo za enoletno strokovno izpopolnjevanje, je bil prof. Giesemann imenovan za mojega mentorja. Seznanila sva se že pred mojim prihodom v Nemčijo, ko je nekaj mesecev poprej pripeljal skupino študentov iz Giessna na ekskurzijo v Ljubljano in na Vrhniko. Name je naredil vtis z uglajenostjo, dobrodušnostjo in smislom za humor, ki jih je odmerjal pretehtano in zadržano. Opazil sem, da ne ceni samo slovenske književnosti, ampak tudi Slovenijo, o kateri je bil dobro poučen. Ko me je predstavil študentom, je poudaril, da bom prihodnje leto prišel v Hessen, v Giessen. Na njegovo željo sem jim med obiskom Cankarjeve spominske hiše predstavil pisatelja.

Toda moja prva postaja ni bil Giessen, temveč bližnji Marburg ob reki Lahn, kjer sem se udeležil dvomesečnega tečaja nemščine za tujce. Mestece z velikim srednjeveškim gradom, odlično ohranjenim starim mestnim jedrom, mogočno gotsko cerkvijo, ki se še vedno imenuje po sv. Elizabeti, čeprav so njene relikvije protestanti odstranili; mestece s častitljivo starodavno univerzo, kjer je filozofijo študiral tudi ruski pesnik Boris Pasternak; in mestece, v katerem je imel poročeni univerzitetni filozof Martin Heidegger, ki ni maral Judov, skrivno strastno romanco s študentko Hannah Arendt, ki je bila Judinja. Torej mestece, ki je bilo več kot primerno za moje uvajanje v zapletene sfere nemškega duha in njegove zgodovine. Bivanje v družinski hiši starejšega zakonskega para v predmestju Marburga, ki ga je organizirala jezikovna šola, mi ni povzročalo težav, kakršne je v isti hiši imela stanovalka z druge celine, ki se ni mogla privaditi hišnemu redu lastnice, starejše gospe, pri kateri smo zjutraj stanovalci, zbrani z različnih koncev sveta, tudi skupaj zajtrkovali in mimogrede vadili nemško konverzacijo. Neke nedelje sta se prof. Giesemann in njegova hčerka, ki je takrat študirala medicino v Marburgu, pripeljala pome in me odpeljala domov, v Pohlheim pri Giessnu, kjer nam je s kosilom postregla njegova prijazna žena Edith; seznanil sem se tudi s sinom, ki je pozneje postal fizik in računalnikar. Po končanem jezikovnem tečaju me je lastnik marburške hiše, v kateri sem stanoval, samoiniciativno odpeljal na marburško železniško postajo. Preselil sem se v Giessen, kjer mi je prof. Giesemann rezerviral bivanje v stavbi za gostujoče univerzitetne profesorje. Moja garsonjera tistega dne še ni bila nared, zato sem prvo noč prespal v hiši Giesemannovih, obdani z majskim vrtom in cvetočimi travniki. Tudi stavba za gostujoče profesorje in bližnja paviljonska Filozofska fakulteta sta bili idilični, obdani z drevesi, ki so se gostila proti bližnjemu gozdu. Zakonca Giesemann sta me že prvi dan odpeljala v mesto in mi pokazala vse institucije, ki jih je treba poznati za normalno življenje v tujini. V sončnem dopoldnevu smo se sprehodili po glavni nakupovalni ulici, namenjeni samo pešcem. Pokazala sta mi tudi veliko knjigarno, v katero sem pozneje velikokrat zavil. Izvedel sem, da je bil Giessen v nasprotju z Marburgom med 2. svetovno vojno zaradi zavezniškega bombardiranja zelo porušen, ker je bil železniško križišče, zato je večina stavb novejših, in da se je vanj priselilo več tisoč nemških pregnancev z vzhodnih ozemelj, ki so pripadla Sovjetski zvezi in Poljski. Spotoma sta mi pokazala tudi več mestnih znamenitosti, med katerimi je bil betonski nadhod za pešce s tremi velikimi okroglimi odprtinami nad mestnim križiščem, zato ga domačini porogljivo imenujejo »Elefantenklo« (Slonje stranišče). Potem sva se s prof. Giesemannom srečevala v njegovem fakultetnem kabinetu ob strokovnih konzultacijah, sicer pa sem zahajal v bližnjo univerzitetno knjižnico z velikim fondom. Osebje je bilo prijazno in ustrežljivo, knjige so bile prosto dostopne, fotokopiranje pa samopostrežno in poceni. Za oddih od visoke znanosti me je univerzitetni slavistični oddelek večkrat povabil k svojim družabnim srečanjem, kjer sem se seznanil tudi z učnim osebjem, med katerim je bila mlada raziskovalka, ki jo je bolj kot slavistika zanimalo reševanje kurdskega vprašanja. Ob koncu poletnega semestra je prof. Giesemann priredil srečanje oddelčnega osebja na svojem vrtu, kjer smo se ob prigrizku kratkočasili z igro, podobno golfu, med katero sem nevešče sunil žogico v krompirjev nasad, vendar smo jo hitro našli in vneto nadaljevali igranje do razglasitve zmagovalcev. Tudi Humboldtova ustanova je vzorno skrbela za svoje štipendiste in pogosto prirejala njihova srečanja v različnih nemških mestih, pri katerih smo bili ob impresivnem protokolu deležni velike pozornosti. Posebno doživetje je bila organizirana celodnevna plovba z ladjo po Renu, kjer sem podoživel Heinejevo pesem Lorelay. Naša obzorja je pa najbolj razširila tritedenska ekskurzija, večinoma po nekdanji Zahodni Nemčiji, saj se ji je Vzhodna pridružila šele pozneje. V Nürnbergu nas je mlad zgodovinar vodil po krajih, ki se jih mesto najbolj sramuje, saj so tam v preteklosti meščani uničevali vse, kar je bilo judovsko. Vrhunec ekskurzije je bil sveže združeni Berlin, kjer smo si med drugim ogledali del zloglasnega zidu, oazo mladih zahodnoberlinskih boemov, stisnjeno v trikotnik ob zidu (ki je po njegovi odstranitvi postala prehodna in začela izginjati), v muzeju nemške zgodovine oddelek o obnovi po 2. svetovni vojni ter predstavo Mozartove Čarobne piščali, namenjeno samo humboldtovcem in udom berlinske prostozidarske lože, ki je takrat praznovala več kot dve stoletji obstoja. To Mozartovo delo je najbolj znamenita prostozidarska opera, zato je bilo med predstavo v dvorani čutiti posebno energijo.

Tudi prof. Giesemann je bil ljubitelj glasbe, član krajevnega pevskega zbora, pri srcu pa mu je bil Bach. Leta 2013 mi je pred obiskom Ljubljane sporočil, da bi se z ženo rada udeležila koncerta Orkestra Gewandhaus iz Leipziga, ki je v slovenski prestolnici gostoval z Beethovnovo 9. simfonijo, in prosil za rezervacijo vstopnic. Z vrhunsko izvedbo je bil zelo zadovoljen, najbrž tudi zato, ker je ob njej začutil vez s svojo ožjo domovino v nekdanji Vzhodni Nemčiji, ki jo je kot gimnazijec zapustil zaradi pritiska tamkajšnjega totalitarnega režima. Združitev obeh Nemčij mu je veliko pomenila, čeprav jo je zadržano komentiral. Prav nič pa ni komentiral moje omembe, da sem pred dobrim desetletjem, med svojim prvim bivanjem v Zahodni Nemčiji, v mestecu Rothenburg ob reki Tauber, v katerem se je mudil tudi Primož Trubar, prebral na plošči v tamkajšnjem mestnem parku napis, ki je izražal upanje, da se bosta obe Nemčiji nekoč spet združili. Toda nekaj mesecev po tej omembi sta me z ženo odpeljala v Rothenburg, na tamkajšnji znameniti božični sejem, vendar smo si najprej ogledali omenjeno ploščo, ki je še vedno stala v parku. V spominu mi je ostalo, da prof. Giesemann ni maral Wagnerja niti njegovega festivala v Bayreuthu, zato je bil začuden, ko sem povedal, da poslušam tudi glasbo tega skladatelja in da mi je uspelo obiskati njegov težko dostopni festival. Toda čez kakšno leto mi je nagajivo podaril debel muzikološki zbornik z zelo podrobnimi razpravami o glasbi tega skladatelja. Ko sem hotel s prevodom Noltzejeve humorno obarvane knjižice Wagner für die Westentasche (2009) pomagati kakšnemu rojaku, da bi se otresel predsodkov o Wagnerju, izvirajočih iz neuprizarjanja njegovih del v Sloveniji, mi je prijazno telefonsko pojasnil nekatere skope sodobne družbene podatke, ki so bili nemškim bralcem razumljivi, slovenskim pa ne, zato sem sklenil dodati prevodu pojasnila. Ko jih je prebral, mi je sporočil, da so korektna.

Med mojim bivanjem v Giessnu ni potekalo samo spodbudno združevanje Zahodne in Vzhodne Nemčije, ampak tudi razpadanje komunistične Jugoslavije in osamosvajanje Slovenije. Izbruh vojne v domovini me je presenetil, zato sem vneto prebiral nemške časnike in gledal nemška televizijska poročila s posnetki iz Slovenije. Telefonske zveze z njo so bile pretrgane, zato nisem mogel nikogar priklicati. Ravno v tistih dneh sta me zakonca Giesemann odpeljala na rob nekdanje Vzhodne Nemčije, kjer mi je profesor pokazal svojo rojstno hišo, spotoma smo obiskali tudi kraj, ki je slovel po izdelavi lesenih spominkov in okraskov. Kupil sem tiste, ki so simbolizirali novo rojstvo, toda v meni so ves čas rojile misli o vojni v Sloveniji. Profesor me je v tistih dneh bodril in povedal, da je skupaj z nekaterimi drugimi nemškimi univerzitetnimi profesorji podpisal peticijo, ki so jo v podporo Sloveniji poslali visoki vladni instituciji takratnega nemškega kanclerja Helmuta Kohla. Šele ko so se razmere v Sloveniji umirile in telefonske zveze obnovile, sem spet zadihal. Ko se je čez nekaj mesecev moja štipendija iztekla, sem se po študijsko koristnem bivanju težko vrnil v negotovo Ljubljano, kakor da bi bil slutil, da me tam čakajo neprijetnosti. In res so me.

Odtlej sta zakonca Giesemann skoraj vsako poletje obiskala Ljubljano, stanovala v apartmaju SAZU, saj so prof. Giesemanna leta 1989 izvolili za dopisnega člana SAZU. Rada sta se sprehajala po mestu, ki jima je bilo domače, gospa tudi po tržnici, kjer je kupovala domače medene izdelke. Bivanje v Ljubljani sta dopolnjevala z obiski drugih slovenskih pokrajin in mest, Posočja, Obale, Štajerske, tudi Kočevskega roga in tamkajšnjih morišč po 2. svetovni vojni … Med ljubljanskimi obiski sta se vedno srečevala tudi z akademikom Bernikom, ki je postal predsednik SAZU. Nemška gosta sem vsakokrat povabil na kosilo, kjer smo umirjeno kramljali, večinoma o nemškem dogajanju, pri čemer je včasih kaj pripomnil o gospe kanclerki. Ko smo se nekoč dotaknili Bavarcev, je hudomušno dodal: »Ach, diese Bajuwaren!« Vedel sem, da so šale na račun razločkov med Bavarci in drugimi Nemci tako rekoč del tamkajšnje folklore, saj so postali celo tema nemške televizijske nadaljevanke, zato sem se ob profesorjevih besedah namuznil. Večkrat je povprašal po kakšnem slovenistu in omenil kakšno njuno humorno srečanje. Spomnil se je tudi polemičnih isker med prof. dr. Bredo Pogorelec in prof. dr. Jožetom Toporišičem, ki so se redno kresale ob simpozijih.

Med enim od teh kosil v primestni ljubljanski gostilni me je obšla misel, da je prof. Giesemann najbolj primeren strokovnjak, ki bi lahko napisal knjigo o Trubarjevi protestantski teologiji, saj takšne Slovenci še nimamo, vendar bi jo morali imeti. Kadarkoli sem prebiral članke slovenskih avtorjev o tej temi, sem vedno znova opažal njihovo parcialnost, premajhno poznavanje nemške reformacije, bojev med njenimi frakcijami, razhajanj vodilnih protestantskih teologov in nastajanja kanonizirane luteranske teologije. Nemški strokovnjak, rojen in versko vzgojen v družini evangeličanskega duhovnika, je bil že sam po sebi garancija strokovno kvalitetne in zanimive obravnave Trubarjeve teologije. Zato sem začel vsako leto prof. Giesemanna spodbujati, naj napiše takšno monografijo. Moja prigovarjanja je molče poslušal ali kvečjemu dodal kakšno besedo, s katero je izražal zadržanost do te zahtevne naloge. Nato se je pogovor vsakokrat zasukal k drugim temam. Po nekaj letih sem doumel, da moje vztrajno mefistovsko prigovarjanje ni skladno z bontonom, zato sem ga opustil. Odtlej so se pogovori spet vrteli okrog običajnih tem. Toda čez nekaj let je prof. Giesemann ob začetku poletnega kosila nenadoma popolnoma mirno povedal, da je knjigo o Trubarjevi teologiji napisal. Žlica mi je skoraj padla v juho, saj nisem mogel verjeti svojim ušesom. Presenečenje se je takoj spremenilo v zadovoljstvo, ker bomo Slovenci končno dobili prepotrebno strokovno knjigo.

Prof. Giesemann je želel, da bi njegova knjiga izšla, v počastitev Trubarja, najprej v slovenskem prevodu, šele nato v nemškem izvirniku. Vendar je nemški izvirnik Die Theologie des slowenischen Reformators Primož Trubar izšel prvi (2017), kajti priprave za izid slovenskega prevoda so se zaradi različnih vzrokov kmalu zataknile. Kazalo je, da se bomo Slovenci pred tujim strokovnjakom osramotili, ker ne bomo sposobni izdati njegove monografije, ki jo je napisal predvsem za nas, čeprav se radi sklicujemo na Trubarja. Zato sem pomagal pospešiti proceduro, tako da je Teologija reformatorja Primoža Trubarja (2018) izšla kot plod sodelovanja med SAZU, Založbo ZRC in Inštitutom za slovensko literaturo in literarne vede, in sicer v njegovi zbirki Apes academicae, ki jo ureja dr. Luka Vidmar. Toda neprijeten občutek je vzbudilo dejstvo, da ni avtor zaradi »sistema«, ki je v veljavi pri izdajanju slovenskih znanstvenih monografij, prejel nobenega honorarja, kar se mi je zdelo krivično in sramotno, vendar mi ni preostalo drugega, kakor da sem mu ta »sistem« pojasnil in se mu opravičil. Avtorskih izvodov in njihove elegantne opreme se je zelo razveselil, prav tako velikopotezne predstavitve nemške in slovenske izdaje, ki jo je na Dunaju pripravil dr. Vincenc Rajšp. Ta je poskrbel tudi za predstavitev v Mariboru. Prve se je avtor udeležil, druge pa ne, saj so se že začele njegove zdravstvene težave. Njihovo resnost mi je omenila njegova žena v bežnem telefonskem pogovoru, on pa je na moja vprašanja o zdravju vedno vedro odgovarjal, da se počuti dobro. Dva zloma noge sta se mu uspešno zacelila, zato sem sklepal, da je medicina uspešno zaustavila tudi bolezenski proces.

Ko sem konec maja leta 2019 spet obiskal Marburg, Giessen in Frankfurt ob Majni, sem se srečal tudi z zakoncema Giesemann. Skupaj smo preživeli dan, v zraku je bila melanholija, ne samo zaradi hladnega deževja, ampak tudi zaradi izginule preteklosti in negotove prihodnosti. Po ogledu mokrega vrta ob njuni hiši v Pohlheimu pri Giessnu smo se pomenkovali ob čaju v udobni dnevni sobi. V predsobi sem opazil veliko razobešeno zbirko kopij slovenskih panjskih končnic. Vedel sem, da je njihov ljubitelj. Pred nekaj leti je pisal razpravo o njih, ki jo je objavil v švicarski etnološki reviji, slovenski prevod pa v reviji Traditiones. Giessenske Filozofske fakultete si nismo mogli več ogledati, ker so jo porušili. Na istem kraju so pripravljali zidavo nove, zato smo se lahko sprehodili samo po skorajšnjem gradbišču. Čeprav je bil prof. Giesemann že od leta 2002 upokojen, je pogrešal nekdanje poslopje, v katerem je preživel večino svoje univerzitetne kariere. Tudi okolica univerzitetne knjižnice je postala gradbišče, ker se bo nova fakulteta razširila še tja. Hiša za gostujoče profesorje pa je še vedno stala. Precej Slovencev je stanovalo v njej, je dejal in omenil nekatere že umrle. Velike knjigarne ob nakupovalni ulici ni bilo več, zadušili so jo internetni nakupi. Po kosilu v osrednji mestni restavraciji smo se med nalivi odpeljali v bližnji Wetzlar z lepo ohranjenimi starinskimi hišami, posedeli v lokalčku ob romantični reki, se sprehodili po starem kamnitem mostu in si ogledali stolnico. Profesor je povedal, da v njej enakopravno in v stoletja trajajočem sožitju opravljajo verske obrede katoličani in protestanti, kar me je presenetilo. Dotlej sem bil prepričan, da so vse nemške cerkve strogo ločene na katoliške in protestantske. Nato sta me zakonca Giesemann odpeljala na giessensko železniško postajo, kjer smo se v sivem vremenu poslovili. Ljubljane nista več obiskala. Povezovali so nas samo občasni telefonski pogovori, posebno pred prazniki, in elektronski dopisi. Ko je izbruhnila epidemija, mi je profesor optimistično zatrdil, da jima z ženo doma ni nič hudega, saj imata vrt in bližnji gozd za sprehode, nakupuje jima vnukinja ali pa kdo iz prostovoljne skupine za pomoč krajanom. V tem času sem mu poslal novo monografijo o mariborski zbirki panjskih končnic, ki se je je razveselil. Toda njegov glas je izgubljal nekdanjo barvo, česar ni bilo mogoče razložiti z zvočno deformacijo, ki nastane ob telefoniranju. Ko je povedal, da je bil cepljen proti virusu, nisem slutil, da se je v njem druga bolezen že razsejala. Ko sem ga marca povprašal za izvod njegove nemške knjige o začetkih slovenskega gledališča, ker ga je želel imeti moj inštitutski kolega dr. Luka Vidmar, mi je dejal, da ima žal samo še svoj izvod. Toda čez nekaj dni mi je sporočil, da mi bo izvod poslal. Prešinilo me je: odpovedal se je edinemu izvodu, ker meni, da ga ne bo več potreboval. Odločitev je bila zanj gotovo boleča, vendar tega nisem omenil. Obšla me je temna slutnja. Zadnji telefonski pogovor pred Veliko nočjo je bil kratek, profesor je bil, kakor vedno, veder in optimističen, čeprav se je pogovor vrtel okrog nemškega epidemiološkega stanja. Čez približno dva tedna je zvečer zazvonil telefon: gospa Giesemann mi je sporočila, da je njen mož preminil. Umrl je 21. aprila v giessenski Univerzitetni kliniki za rakom, zaradi epidemije so ga pokopali v ožjem družinskem krogu 30. aprila 2021 na pokopališču Pohlheim-Grüningen pri Giessnu.

Njegove raziskave slovenske književnosti so pomembne. Že v knjigi Zur Entwicklung des slovenischen Nationaltheaters (1975) je sistematično komparativno analiziral začetke slovenskega gledališča in v njih pomen dramatika Kotzebueja v luči takratnih srednjeevropskih repertoarnih tokov. Tega vidika slovenski raziskovalci dotlej niso osvetlili niti se mu niso posvečali pozneje, zato spada ta Giesemannova knjiga med temeljna dela o konstituiranju slovenskega gledališča. Čudno je, ker je niso slovenski literarni zgodovinarji niti teatrologi doslej skoraj nič upoštevali. Tudi Giesemannove razprave, zbrane v knjigi Novejši pogledi na slovensko književnost (1991), vsebujejo mnoga nova dognanja, ki drugače osvetljujejo izbrane slovenske književnike in njihova dela, kakor smo navajeni pri slovenskih literarnih zgodovinarjih, predvsem pa iz njih veje širina nemške literarne vede, kakršne slovenska veda pogosto ne premore. Vrhunec Giesemannovih slovenističnih in komparativnih raziskav pa je monografija Teologija reformatorja Primoža Trubarja (nemški izvirnik 2017, slovenski prevod 2018), saj je prva sistematična in celovita obravnava problematike, kakršne nismo imeli. V njej je natančno osvetlil dramatičnost nemške reformacije, sorodnosti in razločke med njenimi teologi ter z rentgensko natančnostjo opravil primerjavo Luthrovih in Trubarjevih spisov. Iz nje je razvidno, da je Trubar zvesto upošteval teološke spise nemškega reformatorja, saj je bil njegov verski idol. Poleg tega Trubar ni znal hebrejsko niti grško, kar je Luther strogo zahteval kot podlago vsakega relevantnega teološkega interpretiranja. Zato se Trubar ni mogel spuščati v natančno razlaganje izvirnih svetopisemskih besedil, ampak je uporabil razlage avtoritete, na katero se je naslonil. Prof. Giesemann je svojo analizo Trubarjeve teologije podkrepil empirično, zato so njegove ugotovitve utemeljene in prepričljive. Iz monografije je tudi razvidno, da je Trubar v izgnanstvu na Nemškem moral upoštevati na novo zabetonirane luteranske dogme, ker bi ga drugače preganjale tamkajšnje luteranske oblasti. Te so Trubarju in njegovi družini omogočale preživetje. Če bi začel razglašati svojo varianto reformirane teologije, bi moral spet zbežati. V zwinglijansko Švico? Toda tudi tam bi bil sumljiva oseba, ker bi ga imeli za luteranca. Očitno si ni mogel privoščiti še enega izgnanstva. Poleg tega je ostal tudi pri reformiranju religije praktičen Slovenec, saj je vedel, da svojih neizobraženih rojakov ne sme begati s teološkimi dilemami, ker bodo potem še bolj zbegani, kakor so že, ampak da jim mora servirati prilagojene verske napotke, ki jih ne bodo odbijali, hkrati pa morajo biti skladni z dogmami, ki so jih priznavale nemške luteranske oblasti. Samo tako je lahko Trubar zadel dve muhi na en mah in si v burnih časih ohranil življenje.

Prof. Giesemann pa ni zaslužen samo zaradi svojega raziskovanja slovenske književnosti in kulture, ampak tudi zato, ker ju je pomagal uveljavljati na nemškem govornem območju. Hvala mu za vse. Naj počiva v miru!

Dr. Marjan Dolgan