Sedemdeset let Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU

Julija 2018 je minilo sedemdeset let, odkar je Slovenska akademija znanosti in umetnosti, po drugi svetovni vojni ustanoviteljica več raziskovalnih zavodov (mdr. Inštituta Jožef Stefan in Kemijskega inštituta), na predlog svojega generalnega sekretarja Frana Ramovša z dne 12. julija 1947 leto dni pozneje, 24. julija 1948, ustanovila Inštitut za literature, katerega prvi upravnik je postal akademik France Kidrič, utemeljitelj univerzitetne literarne zgodovine in komparativistike na Slovenskem.

V skladu s statutom, sprejetim na seji Glavne skupščine SAZU 20. decembra 1947, je imel Inštitut naslednje naloge:

»a) kritični, na temelju novih znanstvenih metod osnovani študij vseh problemov literarne vede in literarne zgodovine tako v domači kakor v tuji literarno-zgodovinski in literarno-teoretični produkciji;

b) priprava znanstvenih monografij in standardnih del iz omenjenih področij in v omenjeni smeri;

c) revizija slovenskega literarno-zgodovinskega dela z vidika moderne znanstvene metode;

č) kritične in komentirane izdaje slovenskih klasikov in korespondence znamenitih Slovencev;

d) nadaljevanje in dopolnjevanje Slovenskega biografskega leksikona in skrb za Slovensko knjižno bibliografijo;

e) vodstvo dela znanstvenih aspirantov in kandidatov za naslov magistra in doktorja;

f) znanstveni stiki in zveze z literarnimi zgodovinarji na univerzi, z literarno-zgodovinskimi društvi in kulturnimi krožki, špecialna predavanja za slušatelje univerze in podobno.«

V sedemdesetih letih njegovega obstoja so se seveda menjali upravniki oziroma predstojniki inštituta: France Kidrič, Josip Vidmar, Anton Ocvirk, Janko Kos, Darko Dolinar in Marko Juvan. Menjale so se generacije sodelavk in sodelavcev; med njimi so bili npr. v zgodnejšem obdobju mnogi vidni intelektualci – Dušan Pirjevec, Alfonz Gspan, Drago Šega, Primož Kozak, France Bernik in Fran Petrè. V zadnjem obdobju se je okrepilo število zaposlenih: od ustanovitve inštituta do 50. obletnice njegovega obstoja leta 1998 se jih je zvrstilo trideset, odtlej in od osamosvojitve biografske sekcije do danes pa osemnajst. Trenutno inštitut zaposluje deset raziskovalk in raziskovalcev ter eno strokovno sodelavko. V sedmih desetletjih sta se spremenila ime inštituta in njegova organiziranost: na začetku osemdesetih let 20. stoletja je postal del Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in se preimenoval v Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, leta 1998 pa se je v samostojen inštitut osamosvojila njegova sekcija za biografiko in bibliografijo. Predvsem pa se je temeljito preobrazil ekosistem raziskovalnega dela, tj. družbenopolitične in gospodarske okoliščine ter način financiranja znanosti: od ustanovitve v prejšnjem sistemu do danes inštitut uspešno premaguje nezadostno financiranost, v novem sistemu pa se je nevarnosti finančne podhranjenosti pridružila še nepredvidljivost. Kot na splošno velja za javne raziskovalne zavode, je tudi Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede že okoli dvajset let odvisen od »loterije« projektno-programskega financiranja, ki otežuje dolgoročne raziskave, ogroža celovitost raziskovalne skupine in fragmentira kariere raziskovalk in raziskovalcev.

V sedmih desetletjih obstoja Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede je tudi literarna veda sama doživljala menjave paradigem v metodologiji, predmetnih področjih in tehnologijah raziskovalnega dela: od pozitivizma in imanentne interpretacije prek strukturalno-semiotične analize, hermenevtike, recepcijske estetike do poststrukturalistične dekonstrukcije, obnovljenih oblik historizma in digitalne humanistike. Slovenistični literarni zgodovinarji, komparativisti in teoretiki na inštitutu so te spremembe reflektirali in jih obenem tudi soustvarjali, pri čemer so svoje zanimanje usmerjali zlasti v manj raziskana področja – v zadnjem obdobju denimo v latinistično in nemško slovstvo na Slovenskem v zgodnjem novem veku, v delo izjemnih kozmopolitskih polihistorjev, rokopisni obtok nabožnih in posvetnih besedil v dobi prevlade tiska, zgodovino cenzure, mednarodni kontekst slovenskega narodnega gibanja in vlogo književnosti v njem, v teorije diskurza, medbesedilnosti, pripovedi in žanrov, v položaj slovenske književnosti v svetovnem literarnem sistemu in prostorsko zgodovino slovenske literarne kulture.

A kljub opisanim spremembam v sami stroki in okoliščinah njenega delovanja ostajajo naloge inštituta presenetljivo skoraj enake kakor ob ustanovitvi (z izjemo nekaterih nalog, povezanih s Slovenskim biografskim leksikonom). Takole se glasi nedavni profil našega inštituta, objavljen tudi na spletni strani:

»Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede je poleg univerzitetnih edina slovenska raziskovalna ustanova, ki se ukvarja s sistematičnim in interdisciplinarnim raziskovanjem literature. Osredotoča se na slovensko literaturo in literarno vedo, kulturno zgodovino, primerjalno književnost, literarno teorijo in digitalno humanistiko. Sodelavke in sodelavci inštituta predavajo in objavljajo o literarnih obdobjih, žanrih in prostorih pa tudi o stanju literarne vede. Redno sodelujejo v nacionalnih in mednarodnih raziskovalnih projektih, posvečenih tem temam. V ospredju so dolgoročne skupinske raziskave ter raziskave najaktualnejših problemov.

Inštitut sodeluje s SAZU ter drugimi domačimi in tujimi raziskovalnimi in izobraževalnimi ustanovami. Raziskovalke in raziskovalci redno prirejajo mednarodne simpozije ter predavajo na Podiplomski šoli ZRC SAZU in na Univerzi v Ljubljani. Pogosto predavajo in raziskujejo tudi na različnih slovenskih in tujih univerzah, dejavni pa so tudi v strokovnih združenjih, med katerimi so Academia Europaea, ICLA/AILC, ESCL/SELC (sprva REELC/ENCLS), SD18 in SDPK.

Inštitut objavlja številne tiskane in elektronske znanstvenokritične izdaje slovenske literature in literarne vede. Osrednje knjižne zbirke so posvečene kanoničnim delom, starejšim rokopisom in znanstvenim monografijam. Sodelavke in sodelavci inštituta sodelujejo tudi v uredništvih osrednjih slovenskih znanstvenih založb in strokovnih revij, med katerimi so arcadia, CLCWeb, Primerjalna književnost in Slavica TerGestina.«

Zadnjemu obdobju dajeta nemara poseben pečat izrecna usmeritev v interdisciplinarnost in digitalno humanistiko ter izrazita okrepitev mednarodne vloge inštituta kot enega od regionalnih središč kakovostne, temeljite in inovativne literarne vede. O tem pričajo tudi kvantitativni podatki, po katerih se danes znanost tako rado meri. Od leta 1998 do 2018 sistem Sicris beleži nad 2.800 bibliografskih enot, od tega 232 izvirnih znanstvenih člankov, 237 samostojnih poglavij v znanstvenih monografijah, 47 znanstvenih monografij, in skoraj tisoč predavanj in referatov na konferencah in tujih univerzah. V zadnjih desetih letih je Inštitut organiziral ali soorganiziral osemnajst znanstvenih konferenc. V svojih knjižnih zbirkah je izdal na desetine knjig: v zbirki Studia litteraria, ki je nadomestila nekdanjo reprezentativno zbirko Literarni leksikon, je od 2004 izšlo 24 zvezkov, v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki je pod streho Inštituta prišla leta 2010, pa 43 zvezkov. Inštitut je postal tudi pomembno središče elektronskih znanstvenokritičnih izdaj, monografij in repozitorijev, kot so Elektronske znanstvenokritične izdaje slovenskega slovstva (eZISS), Elektronske znanstvene monografije (eZMono), Neznani rokopisi slovenskega slovstva (NRSS), Prostor slovenske literarne kulture (PSLK) in Nacionalni pesniki in kulturni svetniki Evrope.

Kot kažejo zgornji izvidi, je Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU pri sedemdesetih letih torej očitno v dobri formi. Je pa nič manj očitno tako zaseden s sprotnim delom in nalogami, da je kar pozabil na javno praznovanje svojega jubileja. Stari in novi sodelavci smo si ob tej priložnosti nazdravili le v ožjem, prijateljskem krogu. Ceremonije pa naj počakajo do 75-letnice!

V Ljubljani, 19. decembra 2018

Marko Juvan, predstojnik