Retorike prostora

Finančna podpora: JAK.

Mednarodna konferenca izhaja iz obravnave razmerja med prestolnico in kulturo, kot jo je utemeljil Stephen Mullaney (“Toward a Rhetoric of Space in Elizabethan London”, 1997): urbanistična ureditev in rituali, ki jo podpirajo, v mestu, ki ima kot prestolnica skupnosti kulturno(zgodovinsko) privilegiran prostorski položaj v skupnosti, razkriva delovanje moči. Teme konference prenašajo poudarek te novohistoristične perspektive posebej na vlogo literature ter literarnih zgodovin v razmerju med prestolnico in kulturo, omogočajo modifikacije te perspektive z vidika (Ecove, Lotmanove itn.) semiotike kulture, to pa zaradi premika raziskovanja v  posamezne srednje-,  vzhodne- ter južnoevropske prostore, ki pri vzpostavljanju prestolnic kot kulturnih centrov skupnosti, zdi se, še posebej privilegirajo literaturo in literarne zgodovine.  

Navedeni prostori zaradi specifičnih političnozgodovinskih okoliščin tudi s prostorskimi znaki svojih prestolnic soustvarjajo identiteto posameznih skupnosti, ki se zlasti od okoli sredine 19. stoletja (ki je tudi obdobje urbanističnih modernizacij) naprej prepoznavajo kot nacionalne skupnosti, državnopolitično emancipacijo kot pripisano potrditev te identitete pa so večinoma dosegle proti koncu 20. stoletja. Literarne in kulturne zgodovine teh skupnosti torej razkrivajo primerljivo specifiko (veliko mero podobnosti) v ureditvi oziroma reprezentaciji prestolnice kot centra kulturnega prostora. Podobnost pri tem še posebej razkriva raziskovalno izhodišče v Pirjevčevi tezi, po kateri se literatura tiste nacionalno opredeljene skupnosti, ki (še) ni vzpostavila svoje politične emancipacije v lastno državo, poistoveti s kulturo in kot taka zaradi manka državne infrastrukture opravlja tudi državnoinstitucionalne funkcije.

Osrednji predmet konferenčne raziskave je torej obravnava reprezentacijskega “značaja” prestolnice kot kulturnega in političnega "centra" prostora kake (nacionalne) skupnosti, zlasti z vidika vloge literature ter nacionalnih in primerjalnih literarnih zgodovin, ki so v procesu nacionalne in/oziroma državnopolitične emancipacije privzele privilegiran položaj v kulturi in državotvorno funkcijo, s tem pa temeljno zaznamovale modernizacijsko urejanje in vzdrževanje centralnega urbanega prostora prestolnice, ki je tudi vzvratno oziroma nadalje poddpiral vlogo literature ter nacionalnih in primerjalnih literarnih zgodovin v identitetah skupnosti, do vključno sodobnosti znotraj Evropske zveze, ki si identiteto načeloma vzpostavlja iz kulturnih raznolikosti svojih članic. 

Okvirne teme konference:

1. teoretski vidiki raziskave načinov, po katerih se opomenja kulturni prostor (perspektive novega historizma in semiotike kulture, kulturne vloge primerjalnih in nacionalnih literarnih zgodovin).
2. Konkretne ureditve posameznih prestolnic oziroma urbanih prostorov kot kulturnih centrov posameznih skupnosti: prostorskih znakov, kot so spomeniki, stavbe, ulice in trgi z referenco na literaturo; prostorska razmerja med njimi in vloga literarnih zgodovin pri vzpostavitvi teh razmerij.
3. Rituali (posebej v navezavi na literarne prostorske znake) kot reprezentacije identitete prostora: rituali, ki potekajo v prestolniškem prostoru in vzdržujejo identiteto skupnosti, tako da ciklično ali v prelomnih zgodovinskih dogodkih literarno-kulturno "posedanjajo" preteklost oziroma reprezentirajo “iznajdbo tradicije” posameznih skupnosti).
4. Razmerja med prostorskimi znaki prestolnice v tistih kulturnih prostorih oziroma njihovih posameznih zgodovinskih obdobjih, v katerih kulturna skupnost ni politično (državno) emancipirana, temveč deluje znotraj te ali one širše (npr. večnacionalne) državnopolitične tvorbe: a) prostorski znaki države utegnejo biti z vidika ideološke hegemonije drugačni od prostorskih znakov državnopolitično neemancipirane skupnosti v (lokalni) prestolnici te skupnosti; b) urbanistični cilji pri modernizaciji prestolnice (zlasti od sredine in konca 19. stoletja naprej do danes) lahko poudarjajo to ideološko razliko; c) možna ideološka selekcija (literarno) prostorskih znakov kot prostorsko-materialnih “dokazov” za navzočnost manjšinske skupnosti (kot “neumestljive”) v kulturnem prostoru in vloga nacionalnih in primerjalnih literarnih zgodovin pri tej selektivni izgradnji semiotične infrastrukture.
5. Reprezentacije prestolnice kot kulturnega centra skupnosti (posebej v navezavi na literarno tradicijo): a) v literaturi (tudi potopisju itn.); b) z gledališčem; c) v likovni umetnosti; itn.