Knjiga meseca decembra
In za konec ... cenzura!
Drage bralke, dragi bralci, bliža se konec leta in v decembru je vse obarvano praznično, zato se spodobi, da je tudi knjiga meseca nekaj posebnega: Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe, ki jo je uredil s Zoisovim priznanjem nagrajeni raziskovalec Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, dr. Luka Vidmar. Vse do izteka meseca decembra bo po polovični ceni na voljo v Azilu, Maksu in na spletu.
Izbrati knjigo o cenzuri za knjigo slavnostnega, privzdignjenega časa ob koncu leta, je morda slišati kot slaba šala ali cinizem pišoče(ga), ki ima averzijo do praznikov. Pa vendar v cenzuri ni nič slabega, je le naravna in – neizogibna, kot je dejal Luka Vidmar ob odprtju razstave In vendar so jih brali: prepovedane knjige v zgodnjem novem veku, ki je bila v letu 2018 na ogled v Narodni univerzitetni knjižnici in jo je pripravil z dr. Sonjo Svoljšak. »O cenzuri v takšni ali drugačni obliki začne razmišljati sleherna oblast in nesmiselno se je slepiti, da ne obstaja tudi zdaj,« se glasi stavek, ki ga je tedaj izrekel soavtor razstave in ki napeljuje k razmišljanju še danes. Tako tudi pričujoča knjiga odstira nova obzorja in marsikdaj osvetljuje že znano v novi luči, od protestantskih knjig v samostanih na Spodnjem Štajerskem do prepovedanih del Janeza Ludvika Schönlebna in avtocenzure Janeza Vajkarda Valvasorja. Avtorji prispevkov pa obravnavajo tudi cenzuro v predmarčni dobi, ko je bila tarča Kopitarjevih cenzorskih dekretov literarna revija Krajnska čbelica.
Na preteklost pogosto gledamo skozi prizmo 20. in 21. stoletja, kar je napačno, opozarja Vidmar. Cenzura v 16. ali 17. stoletju je bila načelno res stroga, ni pa bila orodje totalitarne države, ki tedaj še ni mogla obstajati: kdor si je res želel priti do del, uvrščenih na seznam prepovedanih knjig, mu je to uspelo. In sploh, kaj je najhujše, kar lahko doleti knjigo: cenzura oblasti ali popolna brezbrižnost bralstva? Knjige z zloglasnega Index librorum prohibitorum, ki se je prvič pojavil leta 1559 v Rimu, nato pa je izhajal vsakih nekaj desetletij v dopolnjenih izdajah, so bile včasih med najbolj iskanimi, prav gotovo pa so se do njih znali dokopati pripadniki t. i. res publica litteraria ali »republika književnikov«, peščica premožnih izobražencev. Cenzura torej zanje ni bila ovira. Koliko knjig v našem krasnem novem svetu, kjer je vse dovoljeno in nič ni resnično, ste pa vi letos prebrali?