Namen Dolganove knjige je odkriti in opredeliti ekspresionistične prvine v pripovedništvu treh pomembnih slovenskih pisateljev med prvo in drugo svetovno vojno: Ivana Preglja (1883–1960), Slavka Gruma (1901–1949) in Mirana Jarca (1900–1942). Knjiga izhaja iz dognanj nemških literarnih zgodovinarjev o ekspresionizmu, ki vidijo v njem zaradi njegove heterogenosti in necelovitosti samo literarno gibanje. To ni izoblikovalo trdno določenih formalnih značilnosti. Zato sta kot kriterij za določanje pripadnosti ekspresionizmu primerni predvsem socialnokritična ideja o neustreznosti obstoječe družbe, ki jo spremlja katastrofično ali apokaliptično občutje sveta in zavest o nujnosti radikalnih družbenih akcij, ter etična ideja o prihodnjem očiščenem, »novem« človeku. Iz teh izhodišč Dolgan analizira njihovo prozo in ugotovi, da se v njej pojavlja historično-religiozni, psihološko-groteskni in socialno-kozmični ekspresionizem.