Jola Škulj, ZRC SAZU

Nova kritična paradigma medkulturne eksistence literature [Referat]

Podmene nove kritične paradigme medkulturne eksistence literature si prizadevajo analitično razumeti dejanskost kulturnih prostorov ter literarne pojavnosti in njihovo zgodovinsko fakticiteto hermenevtično razbirati v kompleksnosti semiotskih sledi, v realnih posameznostih oblikotvornih in tekstualnih nanosov in v zamotanih vezeh poetoloških učinkovanj. Literarna dejstva, uzrta v takšnih zapletenih mrežah vzajemne medbesedilne fenomenologije in prenaglaševanj, pričajo o svojem permanentnem značaju mobilnosti, evidentne nestabilnosti ter nenehnega inventivnega reformuliranja govornih in literarnih matric, kar pomeni, da se tudi identiteta besedil vseskozi skozi nove diseminacije literature redefinira. Prav zato je v tej novi kritični paradigmi medkulturne eksistence literature postal aktualen pojem literarnega oziroma kulturnega transferja, ki ga bo v nadaljevanju projekta zaradi metodološke jasnosti smiselno preliminarno kritično soočiti z naborom nekaterih preinterpretiranih koncepcij primerjalne literarne vede (Spivak, Moretti, Casanova, Weber, Saussy), predvsem pa tistimi pogledi, ki so novo kritično vsebino črpali iz Evan- Zoharjeve polisistemske teorije, Lotmanove semiotike kulture, Mignolove »border gnosis« ali Bhabhovih pojmovanj »hibridnosti« ter stališč o »naciji in naraciji«. – Kolokvijski prispevek bo izhajal iz aktualne teze Samuela Webra. da današnje humanistične discipline, kamor sodi tudi preučevanje literatur, terjajo ponovni premislek singularnega, kar pomeni, da je treba v kompleksni mreži kulturnega spomina in kulturnih transferjev imeti v evidenci izčrpno mapiranje sledi - te so zanj seveda "sledi razlik" - ki singularno pojavnost literature v nekem prostoru vedno znova vzpostavljajo in zagotavljajo njeno živost.