Čop in Prešeren ali transfer svetovne književnosti na Kranjsko [Referat]

Referat bo prikazal delovanje Matije Čopa in Franceta Prešerna kot prvino v vzorcu evropskih kulturnih praks in mentalitet v prvi polovici 19. stoletja, ki so bile podlaga za Goethejevo formulacijo pojma Weltliteratur. Za Prešerna se ve, da je s svojo poezijo – prek prilastitve in prilagoditve schleglovskega romantičnega programa – gradil sintezo klasike in moderne. Svoje pesmi je zato oblikoval s citatnimi evokacijami evropskih, delno tudi zunajevropskih tradicij in z obujanjem »skupnega« kulturnega spomina. V svoje tekste je prek tropov vpletel tudi samorefleksijo tovrstnega medbesedilnega transfera. Pesništvo samega sebe, svojih slovenskih predhodnikov, konkurentov in sodelavcev (zlasti tistih, zbranih okrog Krajnske čbelice) je pesniško premišljal v kontekstu porajajočega se svetovnega literarnega sistema, s sklicevanjem na njegove osrednje kanone in standarde. V svojih avtotematskih in poetoloških besedilih je model univerzalne, »svetovne« estetske poezije skušal prenesti v slovenski knjižni jezik, ta pa naj bi prek razvoja estetske funkcije postal medij nastajajoče visoke, meščansko-izobraženske kulture. Zamišljeno skupnost naroda je Prešeren v zrelem ustvarjalnem obdobju torej utemeljeval v literaturi in (elitni) kulturi. Opisane oblike in postopke, povzete iz repertoarja praks evropskega kulturnega nacionalizma, pa je pesnik presojal v realnostih sodobne Kranjske, se pravi v ekonomsko-političnih in ideoloških pogojih polperifernega, slabše razvitega okolja (kot enote, ki se je šele avtonomizirala iz avstrijskega okvira, ki mu je sicer tradicionalno pripadala). Njegovo pesnjenje ni zgolj v literarno govorico odeta kritika ali samorefleksija, pač pa tudi strategija kulturnega planiranja: pesništvo skuša performativno samo vzpostavljati kontekst, ki omogoča njegov obstoj in reprodukcijo.

Matija Čop, v literarni zgodovini že dolgo znan kot Prešernov prijatelj in mentor, mu je pri tem nudil podporo filološko-zgodovinske in primerjalno-estetske ekspertize ter »infrastrukturo« beril, s katerim je razpolagal v svoji zasebni oziroma licejski knjižnici. Cel niz Čopovih dejavnosti in koncepcij uresničuje Goethejevo kozmopolitsko idejo o svetovni književnosti kot medkulturnem pretoku na globaliziranem tržišču in referenčnem okviru, v katerem naj svojo identiteto oblikujejo ali prenavljajo nacionalne literature: takšna sta njegov načrtni filološki in zgodovinski študij ter učenje jezikov, usmerjena k modernemu estetskemu dojemanju slovstva v raznovrstnosti njegovih avtentičnih jezikovno-historičnih izrazov; njegova bogata mednarodna korespondenca, ki je bila medij za transfer dejstev, idej, metaliterarnih opažanj, interpretacij, estetskega diskurza in teorij; z literarnimi pismi povezana izmenjava in kupovanje knjig ter načrtno formiranje knjižnic; njegovo spremljanje evropskih literarnih in kulturnih revij (zlasti Goethejeve Kunst und Alterthum); zgodovinsko opazovanje razvoja evropskih in zunajevropskih slovstev njihovi medsebojni povezanosti, zlasti prevodni; in ne nazadnje, upoštevanje klasičnih in modernih literatur pri refleksiji in presojanju slovenskega leposlovja v fazi njegove emergence. Zato ni nič usodnega, da pri Čopu omembe ali vsaj poznavanja pojma »svetovna književnost« še ni bilo mogoče izslediti.