Naslov:
Zbrano delo, 3. knjiga. Dramski spisi II: Krst pri Savici
Avtor:
Drugi avtorji:
uredil in opombe napisal Goran Schmidt
Leto:
Zbirka:
Področje/-a:
Jezik(i):
Opis

Tretja knjiga Zbranih del prinaša Smoletovo drugo najuspešnejše dramsko besedilo, Krst pri Savici, ki je nastajal med letoma 1961 in 1968, prvič pa je bil uprizorjen januarja 1969 v Drami SNG Ljubljana. Po ustaljeni metodologiji je v opombah najprej komentirano Smoletovo besedilo, potem so zbrani kritiški odmevi na vse uprizoritve, sledi prikaz literarnozgodovinskih in literarnoteoretskih obravnav. Kronološka ureditev teh odmevov nudi zanimivo sliko spreminjajoče se percepcije in recepcije tega v marsičem provokativnega, pa tudi zelo osebnega in dramaturško razdrobljenega dela.

Po devetih letih, ki so pretekla od Smoletove nepozabne Antigone, je bil prag pričakovanja visok in delo ga žal ni prestopilo. Nadaljuje zgodbo osrednjih dveh junakov epa Franceta Prešerna z enakim naslovom, Črtomira in Bogomile, potem ko sta se dala krstiti in zapustila domovino, Črtomir izrecno kot misijonar. Ob bolj bežni obravnavi njunega novega razmerja izstopa ekstatična in krvava prekrščevalska Črtomirova strast, ob tem pa se vzporedno in neodvisno od njegove in Bogomiline zgodbe razvije satirična podoba tujih gospodarjev in domače duhovščine, ki duhovito, pronicljivo in sarkastično komentirajo različne politične in zasebne zadeve, bolj ali manj povezane z usodo vazalne dežele in z njihovo vlogo pri dejanskem in navideznem vladanju.

Čeprav se zdi, da so avtorja zanimale psihologija, dileme in usoda konvertita, hkrati pa tudi njegovo razmerje do povzročiteljice tega konvertitstva, njegove nekdanje poganske neveste Bogomile, se dramsko tkivo z njima razmeroma bežno ukvarja le v dveh prizorih, sicer pa slika z duhovitim cinizmom široko paleto tujih in domačih oblastnikov, ki so si prisvojili poraženo pogansko deželo in ustoličujejo politično marioneto, domačega kneza. V Črtomirovem krvavem pokristjanjevanju rojakov ni nihče videl zgodovinskih dejstev krščanskega zavojevanja, da pa bi bil dramski junak prispodoba povojne fizične in ideološke nasilnosti, je bil preveč čustveno neukročen, iracionalen in samomorilski. Pomensko se delo zaradi mnogih zastavljenih, a ne sklenjenih tematskih nastavkov drobi, zato so različne interpretacije vsaka lahko našle izhodišče za svoj prav.

Dramaturška šibkost dela je bila v veliki meri vzrok, da prvi dve uprizoritvi, omenjena krstna 1969 in kasnejša 1981, gledališke kritike nista zadovoljili, češ da je kriva režija. Vendar moramo upoštevati, da doživljanje Slovenije kot vazalne dežele v času socialistične Jugoslavije ni doseglo tistega splošnega občutka, da bi se spontano subverzivno kondenziral v percepciji občinstva (kakor se je prispodoba idejno dosledne Antigone in pobeglega paža devet let poprej) – ta naboj je drama dobila šele po tako imenovani osamosvojitvi Slovenije. Ob tretji uprizoritvi v Sloveniji 1994 v Primorskem dramskem gledališču je izstopila téma tujih gospodarjev in zdaj se je tudi kritiki zdelo, da je režija besedilo ustrezno interpretirala.

Krst pri Savici je poleg Antigone in Zlatih čeveljčkov edino večkrat uprizorjeno Smoletovo dramsko delo, v utemeljitvi Prešernove nagrade Dominiku Smoletu za življenjsko delo 1986 pa ni bilo omenjeno.

Kazalo vsebine

Dramski spisi II:

Krst pri Savici

I. del

II. del

Dodatek:

Krst pri Savici, priredba za komorno izvedbo

Andrej Inkret

Opombe k tretji knjigi

Založnik

Založba ZRC

ISBN

978-961-254-143-9

Specifikacija

trda vezava • 14 × 20,5 cm • 335 strani

Cena

17,80 EUR (redna)
14,50 EUR (klubska)